Zakaj veliki Ivo Štandeker ni heroj v našem kraju?
Posted on November 5, 2007
Filed Under Kultura | 20 Comments
Žitnikov dokumentarec “Čas nevarnega življenja” izvrstno prikazuje mešanje prijateljstva, ljubezni do fotografije in nesmiselno vojno v nekdanji skupni domovini. Pa seveda drznosti, neustrašnosti, svojeglavosti in nesmrtnosti. Prijateljstvo treh fotoreporterjev, ki se je začelo – v mojem kraju (Šentilju) – davnega 1991.
Zadnja fotografija Iva Štandekerja, foto/Jane Schneider
Ivo Štandeker in Diego Andrés Gómez veljata za tista fotoreporterja, ki sta od vseh naših naredila najboljše, najbolj žive in najbolj drzne fotografije. Ko se jima je v Štrihovcu pridružila še Američanka Jane Schneider je bil krog sklenjen. Jah, tista Jane, ki je v črni dolgi obleki neustrašno in suvereno plezala po kupulah tankovskih kompozicij. Zelo dobro se spominjam tistega dne, saj je bilo na moj 10i rojstni dan. Domačini so se ji iz sosednjih hribov smejali v brk, ko je eden izmed tankov cev smrtonosno obrnil proti njej. Diego in Ivo sta takrat ravno fotografirala dogodke iz dimnika hiše iz hriba in se pomikala proti vlaku. Fascinantne fotke. Ob letalskem napadu JLA in metanju bomb z Migov na konvoj tovornjakov, v večini tujih (turških) državljanov, in ob reševanju ranjencev se je druščina prvič spoznala.
“Vozniki tovornjakov v tretji blokadi med Mariborom in Šentiljem, brkati in preznojeni od čakanja, že en dan stisnjeni med dve strani vojne, ki je niso mogli razumeti. Bolgar s prstanom, velikim zlatim prstanom z orlom na njem, ki je rekel, kaj mu bo prstan, zdaj ko bo umrl. Saj bo vse v redu, sem mu govoril. Deset minut pozneje je bil mrtev. Veseli Turek, ki je skušal prestrašenost skriti tako, da je govoril in govoril, kako da je v tem kamionu deterdžent in da je to v redu, v drugih dveh pa meso, in to pa ni v redu, ker bo začelo smrdeti, in da bi bilo dobro, če bi jih že končno spustili domov. Ko je s krvavim obrazom sedel med trupli, je še vedno kazal bele zobe. Mladi Turek s samo svetlimi očmi, ki je samo stal in nič ni rekel. Mrtev. In tisti nesrečni Mariborčan, edini Slovenec med njimi, ki je bil tako jezen. Nič ne bom povedal, nič me ne fotografiraj, je čepel ob svojem tovornjaku. Ne hodita tu, ker bodo streljali, jaz nimam nič s politiko. Ko sva bila dovolj dolgo tam pri njih, nasproti tankom s prižganimi motorji, in ko niso streljali, je vseeno prišel zraven. Mrtev.”
Ivo Štandeker, Mladina, 1991
Janeina fotka (truplo ob slovenskem kamionu) iz Štrihovca, ki je bila napoved krvave vojne na Balkanu, je celo “krasila” naslovko Sterna. Od takrat dalje so bili nerazdružljivi. Do Dobrinje (BiH), 16. junija, 1992, ko sta bila ob obstreljevanju JLA z Mojmila na dvorišču blokovskega naselja Štandeker in Schneiderjeva (Gómez je ostal v Sloveniji) hudo ranjena. Na poti proti koševski bolnici jih je ugrabila srbska vojska, ter odpeljali najprej proti Ilidži, Blažuju, pa proti počitniškem domu tovarne Žice iz Sarajeva in proti Palam, kjer je Štandeker v hudih mukah ob nezainteresiranosti zdravnikov tudi umrl. Truplo je bilo svojcem predano po mnogih zapletih. Ko se iz Maribora vozim mimo njegove domačije se občasno spomnim nanj, čeprav ga nikoli nisem spoznal. Nenazadnje sem po več kot 13ih letih od njegove smrti ravno jaz tisti, ki po Štajerskem lovim na razposajen, drzen in neustrašen način (ne)pravilnosti za tednik Mladino. Čeprav so njegovi škornji še zelo, zelo daleč. Po Štandekerografiji celo opažam, da imava nekaj skupnih točk. Novi žanri, ideje, strip, fotografija, predrznost, neustrašnost, pa seveda skupno okolje iz katerega izvirava.
Prvi pokušaj – preko Sokolović-Kolonije i Butmira – zapeo je na aerodromskoj pisti, odakle su tenkovi tukli Dobrinju i nije bilo šanse niti za noćni prelazak. One večeri kad su Danska i Njemačka igrale finale Europskog nogometnog prvenstva – sjećam se jer smo za danskog fotografa Jorgena cijeli dan tražili akumulator za televizor – na kraju smo, u polupijanu očaju, pitali čak i za kanalizaciju. Uz smijeh su nam objasnili da su tim predgrađima Srbi u Ilidži čak i kanalizaciju presjekli. Pitali smo, jasno, i za Futyja – morali su zapamtiti toga luđaka duge kose i neobičnog slovensko-srpsko-hrvatskog naglaska – ali njega tamo nitko nije vidio. Pamte, doduše, jednog Slovenca, novinara, koji se muvao tuda, ali taj se zvao Ivo Štandeker. Tada još nismo znali da je jedna od granata na Dobrinji, koje smo gledali s tavana u Butmiru, bila i njegova. Izdahnut će nekoliko sati kasnije, jer Srbi nisu dopustili njegov transport do koševske bolnice.
Boris Dežulović “Šta je meni Sarajeva” (Dani)
Štandekerju so v Dobrinji, pod Mojmilom, v parku med bloki, kjer ga je zadela in strašansko preluknjala granata, ko se mu je zameglilo pred očmi, medtem ko je izgubil svoj aparat in očala, postavili spominsko ploščo h kateri se še danes hodijo pokloniti mnogi ljudje, ki slovenskega fotoreporterja niso poznali ali sploh kdarkoli v življenju videli.
Zanimivo, Štandeker je eden prvih fotoreporterjev, ki je javnost upozarjal na “Balkanski kotel”, ki je štartal ravno pri nas v Šentilju. Ob nedavnem ustanavljanju ulic ni dobil vsaj svoje poti, če ne že ceste ali uličice, da ne rečem spominske plošče. Še eden izmed mačehovskih odnosov občine, ki ulice rada poimenuje tudi po še živečih podjetnikih. Podatek, da Ivo izvira ravno iz teh krajev ob tem ne sme ostati zanemarljiv.
Ni za nos privlečen star slovenski pregovor, ki pravi: “Prvi na svetu, a le drugi na vasi!”
Comments
20 Responses to “Zakaj veliki Ivo Štandeker ni heroj v našem kraju?”
Leave a Reply
Moj FaceBook
Imaš prav. btw Diego je bil moj prijatelj, delal je nekaj fotk z mano. Izvedela sem, ko sem živela na Dunaju, da je tudi on umrl.
Ja res Marko bi si zasluzil. Morda pa ga komisija ni predlagala, ker je s Kungote.
To si zelo dobro napisal, Marko. Lahko bi podeljevali kakšno Štandekerjevo nagrado za pogumne novinarje ali kaj podobnega. Spomnimo se ga zelo redko. Njegovo poročanje iz vojne in Janino poročanje o njegovi smrti… tega ne bom nikoli pozabila.
Kot je rekla Dajana, lahko bi vsaj kako fotografsko nagrado poimenovali po njem, če si že “potke” ne zasluži…
Odkar je Toše umrl samo dežujejo predlogi kaj bi vse lahko poimenovali po njem, od letaslišča, ulic, športnih dvoran, trgov, do tega, da bi bil svetnik…
Pa še zdaleč ni tvegal svojega življenja, da bi svet obveščal o dogajanjih v “neki” vojni, kot je to delal Ivo Štandeker..
“…da imava nekaj skupnih točk. Novi žanri, ideje, strip, fotografija, predrznost, neustrašnost,…”
Ampak skromen pa si, skromen!
Za tega človeka še nisem slišal, vendar zanimiv post.
Kašpar, poglej muvi, ki je na prvem linku tega prispevka!
mp
timeless – zelo.
timeless, kaj pa če je samozavesten
Aja… še ena o nepismenih in divljih balkancih:
‘Štandekerju so v Dobrinji, pod Mojmilom, v parku med bloki, kjer ga je zadela in strašansko preluknjala granata, ko se mu je zameglilo pred očmi, medtem ko je izgubil svoj aparat in očala, postavili spominsko ploščo h kateri se še danes hodijo pokloniti mnogi ljudje, ki slovenskega fotoreporterja niso poznali ali sploh kdarkoli v življenju videli.’
Pigac…če želiš biti dober fotograf ti priporočam, da nimaš vzornikov…šele tako boš postal dober in ORIGINALEN.
grt – nimam vzornikov. so pa ljudje, katere spostujem. standeker je eden teh.
evo zdej sem mea malo več cajta in si pogledala tisti dokumentarec iz prvega linka.. brez besed sem.. še najbolj osupla sem pa nad tem, da zgodbo pripoveduje več ljudi a ujema se v nulo.. vsi govorijo isto..
Ja, logično. Saj pa je njegova smrt splošno (po)znana..
Jazzy, sem ti že napisal, da imaš prav in da je zelo; potem pa sem le s kotičkom očesa opazil, da nisi vprašal, če je samovšečen ampak če je samozavesten.
btw: jest sem punčka..
[...] Marko Pigac: Zakaj veliki Ivo Štandeker ni heroj v našem kraju? [...]
[...] Marko Pigac: Zakaj veliki Ivo Štandeker ni heroj vnašem kraju [...]
[...] Portreti Dajane by Diego Andres Gomez. Diega sem spoznala okoli novega leta 1991 /92, ko je bil že “slaven” fotograf. Spomnimo se samo njegovega fotografiranja med osamosvojitveno vojno pa v Sarajevu skupaj z Ivom Štandekerjem… [...]
Samo za info, Ivo je izhajal iz Pesnice in ne iz Kungote, Pesniškim občinskim veljakom, pa je na prste stopil že s svojim pisanjem v Mladini (pred odhodom v Sarajevo) tako da se ne čudimo dejstvu, da v svoji vasi ni dobil niti poklona niti spomina, ki bi si ga posthumno vsekakor zaslužil. Se pa svojega novinarja tudi Mladina, po tisti znameniti črni številki, nobeno leto ni več spomnila s kakšnim člankom. Toliko o tem. pa naj ima sedaj vsak svoje mnenje in svoj prav.
No, no. To se pa malo motiš. Jaz sem Iva spoznal ravno preko Mladine..
Ja, če boš ti al pa kdo drug kdaj šel v akcijo, da Ivu izkažemo zasluženo priznanje kot človeku in fotografu , maš moj glas že v naprej.
Osebno sem ga poznala , velik smo bli skupi, družba mladih pač, študentje, pantomima in vse norije ki zraven spadajo, hehehe .
Še nekaj ljudi iz naše generacije poznam, ki bi se taki akciji takoj pridružili.
Vsaj to lahko nardimo zanj.
poz