Intervju z režiserko filma “L kot ljubezen” Janjo Glogovac

Posted on February 25, 2008
Filed Under TV & kino | 2 Comments

Slovenske filme vedno rad pogledam, ker so naši in ker imam rad naš jezik. Žal mi je le, da jih ne snemajo pogosteje. Da niso kvalitetnejši. Da je preveč korupcije v samem sistemu. Te dni se je v kinodvoranah po Sloveniji pojavil celovečerec “L kot ljubezen”. Za študentski Spekter sem napravil intervju z avtorico, ki je v Podalpju zelo neznana, venar ima perspektivo, željo in vizijo. Janja Glogovac.

Slovenski javnosti so dokaj neznana, vendar to (L kot ljubezen) ni tvoje prvo delo, kajne?

»Verjetno sem sama res dokaj neznana slovenski javnosti, saj se ne rada pojavljam v medijih. Vendar pa so bila moja dela predstavljena in sprejeta v širši javnosti tudi v Sloveniji. Verjetno moj najbolj gledan film je bil dokumentarec »Tito« in »Bil sem Elvis«. Ostali filmi so bili predstavljeni in doživeli uspeh predvsem v tujini. Kratki film »F« so si lahko določeni gledalci ogledali na festivalu v Portorožu. Ta film je tudi največ potoval od vseh mojih filmov in sprejel tudi največ priznanj po celem svetu.«

Ravno »I was Elvis« je še kako odmeval v Mariboru, kako si sploh prišla na to idejo?

»Elvis je dokumentarni film in ker sem glavnega akterja tega dokumentarca poznala od prej, ni bilo težko priti na idejo. Želela sem pokazati, da smo ljudje samo ljudje in vsakomur se lahko zgodi nekaj kar mislimo danes, da je nemogoče, da se zgodi prav nam. Vsi smo lahko ubijalci in vsi smo lahko poduhovljeni ljudje, odvisno od nas je kako boš reagiral v določenem trenutku. Naše reakcije pa so odvisne od našega strahu ali zaupanja v življenje in koliko imaš dejansko sam sebe rad in si zaupaš ter ceniš - in če si pod vplivom drog ali drugih substanc je težko biti sam s sabo uravnovešen. Takrat največkrat pride do dejanj, ki jih lahko obžalujemo celo življenje ali nam spremeni tok našega življenja.«

Na splošno simpatiziraš z »Balkanom« (igralci, lokacije, crew), to se kaže že skozi tvoje delo. Kako to?

»Rodila sem se v Jugoslaviji ne v Sloveniji. Bila sem vzgojena pod simboli, ki so v tistem času spajali in dajali optimistično sliko sveta. Danes imajo vsi ti simboli negativni prizvok. Mislim, da me je zelo prizadela vojna, ki je razdelila Jugoslavijo na več držav. Sem proti vojnam nasploh, saj v njej zmeraj nastradajo samo nedolžni ljudje in ne ti, ki vse zakuhajo. Hkrati sem študirala v Zagrebu za časa vojne in zdelo se mi je nepotrebno, da ljudje v sebi nosijo toliko mržnje. Sam ne moreš izbrati kje se boš rodil, zakaj torej nacionalizem? V Pragi je bilo drugače, tam je za časa študija »Jugoslavija« še zmeraj obstajala. Pretežno smo se družili med seboj študentje in pribežniki iz bivše Jugoslavije, ker smo se nekako po temperamentu in načinu razmišljanja najbolj razumeli…S svojimi deli rada spominjam ljudi na dobre plati Balkana…..«

Je težko dobiti Radeta Šerbedžijo v ekipo? Pa recimo Davorja Janjića? To sta dva igralca, ki se v zadnjem obdobju pojavljata v marsikateri vrhunski produkciji, kako ti ju je uspelo prepričati? Nenazadnje je tvoj igralski kader zelo zelo hud..

»Z Davorjem Janjičem sem sodelovala že na študentskem filmu »To je Balkan« v Pragi, ki ga sicer tukaj niste mogli videti, je pa bil zelo dobro sprejet na Karlovarskem festivalu in drugod po Evropi. Rade Šerbedžija je sledil mojim delom že nekaj časa. Lucija Šerbedžija je igrala v mojem kratkem igranem filmu »F« in tudi »Tito« mu je bil zelo pri srcu. Problem je samo bil, da v tem času ko smo snemali, sprva ni imel časa. Imel je namreč snemanje v Grčiji, Londonu in ogromno koncertov, na koncu se mu je le sprostilo malo časa in sicer dva dni v katerih smo morali posneti vse scene z njim. Bilo je res zelo naporno in neverjetno da smo sploh uspeli. Kljub temu, da je bil neverjetno utrujen ni bilo pri njem čutiti niti malo napetosti ali godrnjavosti. Tudi ostali igralci so bili neverjetni. Res je, da so vsi s katerimi sem sodelovala že uveljavljeni igralci, dejansko zvezde, v svojih državah, vendar delo z njimi je zavidljivo, so ne samo profesionalci, brez zvezdniškega obnašanja pri delu in ne samo to izbrala sem ekipo igralcev, ki imajo izredni talent, hkrati pa izredno dober in pozitiven pogled na svet in zavidljiv karakter. Res sem ponosna na njih in srečna, da sem lahko sodelovala s tako izjemnimi ljudmi.«

Povsem vsakdanje vprašanje – kako si sploh snemala film? Od kje si črpala ekipo? Opremo? Pa usklajevala čas in denar?

»Film smo snemali…….uf…verjetno je bilo to eno najbolj kompliciranih snemanj do sedaj v Sloveniji. Avtorji so bili razpršeni po celi Evropi, Uliks celo iz NY, ekipa je bila delno iz Prage, delno iz Slovenije. Oprema večinoma iz Slovenije, iz Vibe. Čas in denar pa sta se zelo slabo usklajevala, zato je film trajal tako dolgo in več krat ostal brez denarja. Finančna sredstva smo dobili delno iz Slovenije, ko je prišlo do eno letnega zastoja med prvim in drugim delom snemanja, so nam priskočili na pomoč srbsko ministrstvo za kulturo, za kar sem jim izredno hvaležna. Kasneje tudi koproducenti iz Prage Avion in Soundsquare film, ter že pred tem Synchro film iz Dunaja. Vseskozi pa sem tudi sama finančno prispevala….bilo je grozno, ampak uspelo nam je. Upam, da bo naslednji film malo bolj lahko sproducirati.«

Koliko časa si sploh snemala LLL? Si vmes pomislila, da bi vse skupaj poslal v P.M.?

»Film smo začeli snemati 2004 in to nekje konec avgusta, potem se je film na polovici snemanja zaustavil, zaradi pomanjkanja denarja. Leto dni sem iskala pomoč po Evropi in jo na koncu našla v Beogradu, tako se je nadaljevalo snemanje v Oktobru 2005. Potem so bili ponovno problemi s montažo. Tako, da sem ga montirala malo v Ljubljani, malo v Pragi, malo v Portorožu… V enem trenutku se mi je res zdelo, da je nemogoče končati ta film….tako, da ni bilo samo enkrat, da sem želela zapustiti projekt in poslat vse skupaj nekam, ter se preselit na drugo stran oble…. Ampak, lahko pobegneš pred ljudmi, ne moreš pa pobegniti pred svojo vestjo in vedela sem, da dokler film ne bo končan, ne bom mirno spala. Tako, da sem morala do konca.«

Je Slovencu težko posneti film oz. zakaj se (naši) filmi (pa ni nujno, da pri nas) ne snemajo bolj pogosto?

»Za film je potrebno ogromno denarja in dobra organizacija. Mislim, da v Sloveniji ne primanjkuje idej, je pa delanje filmov v Sloveniji zelo specifično. Prvo se v Sloveniji, kot opažam zakomplicira pri samem začetku pri financah – pri instituciji, ki se še išče, to je filmski fond Slovenije. Slovenija je majhna, zato ima tudi manjši budžet za filme, kot pa kakšne večje države EU na primer Francija. Druga stvar je, da Slovenci do sedaj, niso kaj prida gledali slovenske filme. (sedaj je seveda drugače in upam, da se bo to tudi obdržalo) Na primer v češki je gledanje čeških filmov na 1. mestu, potem so šele tuji. In pri njih je to tradicija, širša javnost rada podpre svoje, pa četudi včasih niso najboljši, gredo ljudje film pogledat, da si sami ustvarijo mnenje kakšen je. Pri nas ljudje preveč verjamejo v ustni PR in včasih, ko so slišali, da film ni dober, raje ne gredo pogledat film, kot pa, da bi zaupali svojemu okusu.«

Sami odzivi na LLL. Si zadovoljna z njimi? Si pričakovala več, manj?

»Zaenkrat sem zadovoljna z odzivi. Film je bil res dobro sprejet v Rotterdamu, kjer je imel svetovno premiero. Zanj se zanimajo razni festivali po celem svetu, kar je izjemno dobro. Kar pa se tiče Slovenije, pa moram priznati, da si nisem upala niti nič pričakovati. Predolgo sem živela zunaj, tako da sem malo zgubila stik. Moram priznati, da sem se malo bala, da bo film preveč šokanten za slovensko javnost. Vendar sem bila prijetno presenečena. Mislim, da so Slovenci pripravljeni na nove izzive. Zaenkrat filmu kaže dobro in upam, da bo še bolje…Veliko mi pomeni, da je film svetovno priznan, vendar za srce je vedno najljubše, če je lepo sprejet tudi doma, da nimam več občutka, da moram zopet na pot in ven iz Slovenije…«

Spadaš med mlade ustvarjalce, med tiste, ki še niso uveljavljeni v slovenskem prostoru. Le-ti pa ste v zadnjem času naredili pravi bum, če pogledava samo film »Petelinji zajtrk«, pa recimo »Tu pa tam«. Mar to pomeni, da je stari gardi čas potekel?

»Jaz mislim, da naše ustvarjanje in pogledi na svet so tako različni, da lahko mirno kreiramo in živimo en ob drugemu in si ne bomo v napoto. Konkurenca je vedno dobrodošla. Saj če je nasprotnik močan, ti daje možnost za lastni razvoj in razbijanje lastnih meja. Mislim, pa da so se v zadnjih desetih letih ustvarili dobri slovenski filmi, ki so popeljali glas o Sloveniji zunaj naših meja, po raznih festivalih. Tako, da ne smemo samo ocenjevat filma koliko je uspešen v Sloveniji. Žal, navadno ti ki so v Sloveniji zelo uspešni, zunaj niso in obratno.«

Študirala si v Pragi. Tudi film se odvija tam. Kaj ima Praga oz bolje rečeno, kaj ti da Praga več kot pa recimo ljubljanski AGRFT?

»Na Agrft nisem bila, tako, da ne vem kakšna je primerjava. Verjetno pa je razlika že samo to, da greš študirat v mesto, ki ima več prebivalcev kot cela tvoja država. V mesto, kjer nimaš staršev, sorodnikov, da ko ti zmanjka denarja greš komu na kosilo ali si ga sposodiš. 600 km od doma si prepuščen sam sebi in svoji iznajdljivosti. Imela sem srečo, da sem sodelovala in spoznala ogromno zanimivih ljudi. Navsezadnje so se v mojem času študija snemali v Pragi največji Hollywoodski filmi. Tako, da sem se spoprijateljila in spoznala z ljudmi, ki veljajo pri nas za svetovne zvezde. Film L…kot ljubezen je tako sneman tudi na filmski material, ki sem ga dobila od ekipe Brothers Grimm, Terry Giliama, folije sem dobila iz filma Alien vs Predator….itd.«

Čemu je vsak slovenski film usojen na neko umetniško zgodbo. Zakaj so recimo kadri pri nas izredno dolgi, jaz temu pravim »odugovlačenje«, s precej tišine, nenazadnje z gledališko igro, ki film samo še dodatno uniči.. Pa seveda z izgubo tempa nekje na sredini..

»Ne vem.«

Tudi ti ločuješ gledališke igralce od filmskih kot je to v primeru malega in velikega nogometa, kjer sta zadevi povsem različni stvari?

»Ne. Igralci so samo dobri in slabi. Jaz še nisem sodelovala s slabimi, ampak sem slišala da obstajajo. Ali pa mogoče tudi ne, mogoče so samo dobri in slabi režiserji – ti ki vodijo igralce. V bistvu smo vsi igralci v našem življenju in mislim, da je formula za igro iskrenost do samega sebe in svojih občutkov. Če si iskren, lahko začutiš in če začutiš imaš možnost to pokazat. Vse izvira iz notranjosti, ki se sprošča navzven. Razlika med gledališčem in filmom je, da pri filmu ne rabiš igrat tako da te vidi in sliši tudi zadnja vrsta.Pri filmu je kamera tvoj intimni partner.«

Ustvarjalci filma L kot ljubezen na premieri v Mariboru

V filmu nisi posegala po naturščikih, vendar je praksa pri nas v zadnjem času, dva vrhunska imena, preostalo pa naturščiki. Zakaj meniš, da je tako?

»Zame je težje delati z naturščki, ker rabiš za njih več časa.Razlika med naturščkom in profesionalcem je, da je profesionalec po večkratnih repeticijah vedno boljši, pri naturščku pa maš dve do tri možnosti repeticije, kasneje je vedno huje. Naturšček lahko igra samo sebe, igralec pa tudi druge karakterje. Seveda govorim o povprečnosti. Obstajajo naturščki,ki s časom in delom lahko postanejo profesionalci. Kar pa se tiče režiserjev, ki se odločajo za naturščke, pa je navadno v igri strah pred profesionalci. Profesionalcem ne ostane skrito, če veš kaj delaš na setu ali ne in če ne veš, potem verjetno ni prijetno stati pred velikim igralcem in mu nekaj bluzit, ker bo to slej ko prej ugotovil in ti začel delati probleme ali prevzel režijo. Verjetno zato…ne vem.«

Vrniva se k sami zgodbi filma. Si ta mlada režiserka Gina ti?

»Ne jaz nisem Gina. Nikoli nisem bila. Mene padci niso odpeljali s seboj, ampak me samo naredili še močnejšo. Razumem Gino, vendar sama se borim do konca. Je pa res, da sem spoznala nekje na poti enako stvar, kot Gina na koncu. Življenje je bistvenejše od vseh naših želja. Prepustiti se lepim občutkom v življenju je dar življenja. Preveč se ženemo v prihodnost in v navidezne cilje, ki se nam odmikajo z vsakim korakom. Zakaj torej ne uživati življenja sedaj, tukaj, takšno kot je in se truditi s vsakim korakom, delati dobro. Saj drveti k cilju, brez tega, da živiš danes, je drveti v propad. To je edina najina skupna točka z Gino in to, da je režiserka. Zgodba je izmišljena.«

Kako je tebi uspelo pridobiti sredstva za film, nenazadnje imajo naši (tudi preverjeni kadri) precej težav s tem?

»Podala sem se v iskanje denarja zunaj naših meja. Marsikje mi ni uspelo, vendar na koncu sem našla. Kot sem že povedala srbsko ministrstvo za kulturo mi je prispevalo finance, za moj film in tako sem odprla sodelovanje Slovenije in Srbije, kot prva slovensko – srbska koprodukcija v zgodovini Slovenije. V Pragi sem našla koproducente in producent filma je našel avstrijskega koproducenta. Tako se je zaprla finančna konstrukcija. Režiserji navadno ne delajo producentskega posla, zato imajo naši režiserji težave, tudi jaz bi bila raje samo režiser, vendar sem bila primorana v to, če sem želela končati ta projekt.«

Zakaj je pri nas izredno malo igranih filmov financiranih iz televizij? Posebej komercialne televizije to ne zanima?

»Pojma nimam. Verjetno ceneje pridejo skozi, če kupijo film potem ko je že enkrat kino distribucija mimo…Je pa to žalostno dejstvo.«

Imaš apetite po ZDA? Menda si že predavala v ZDA..

»Nisem še predavala v ZDA. Povabili so me letos. Moram se še odločiti kdaj bom šla, verjetno Aprila. Odvisno od obveznosti tukaj. Povabili so me na NYU, ki je najboljša akademija za film v USA. Tudi sama sem si želela tam študirat, vendar nisem imela financ, saj že Praga je bila zame draga, na NYU pa letnik stane 25 000USD tako da…zanimivo pa je, da so me sedaj povabili, …bomo videli. Nimam apetitov po ZDA kar si vsak povezuje s slavo. Imam pa željo snemati filme, ki jih ne bom rabila več sama financirat. Bila sem v ZDA zadnjih par mesecev in moram povedati, da je odnos do dela in avtorjev drugačen. V ZDA bolj s spoštovanjem gledajo na nekoga, ki je posnel film, kot sem ga in možnosti je več, čeprav je tudi večja konkurenca. Mene zanimajo v življenju veliki izzivi….tako da obstaja ta možnost.«

Obstaja verjetnost, da Slovenec uspe v Hollywoodu?

»Zakaj ne? Ni pravila in nikjer ne piše, Slovencem prepovedano uspeti. Stvar je v karakterju in v samozaupanju, talentu in predhodnih delih, ki jih lahko pokažeš kot vstopnico, ter seveda v dobrih vezah, kontaktih in priporočilih.«

Kdo so tvoji idoli?

»Moja največja idola sta Nikola Tesla in Albert Einstein. Fizike nikoli nisem razumela. Z njo sem imela v šoli največje probleme, vendar sem skozi ustvarjanja filma L…začela študirat fiziko in metafiziko, da me ohrani pri veri. Spoznala sem mnogo zanimivih stvari in ugotovila da je fizika v bistvu življenje v številkah. In metafizika – mikro kozmos v makro kozmosu, vse je povezano….brez vere ni fizike, niti življenja in oba sta to dokazovala…oba sta želela dobro in večkrat ustvarila prav nasprotno. Nekako ju razumem, hkrati pa sem jezna, na sistem, ki ju je izigral in da sta lahko bila tako naivna… Čeprav naivnost lahko še najbolj razumem, če ne misliš slabo, ne moreš niti pričakovati tega, ker si to ne znaš predstavljati in če si posvečen in predan svojemu delu, se ti niti ne da razmišljat nič drugega…Zame sta bila največja umetnika prav ona dva.«

Načrti za prihodnost?

»Sprva moram dokončati začeto. Dokumentarni film o hotelu Palace »Mistika hotela Palace«, ki ga snemam v Portorožu. Dokončati kratki igrani film, ki ga snemam v koprodukciji s Tovarno vizij, »Before the end«. Posneti CD s Sebastijanom Duhom in glasbeno skupino »Diffrent«, tudi par video spotov je že v planu. Eden celo za NY skupino…Imam pa en večji projekt, ki ga želim posvetiti mojemu Mariboru, to naj bo še skrivnost kaj je, ampak naslednje leto upam, da se bo realiziral. Vse ostalo so plani, ki pa se lahko spremenijo, zato o njih še ne želim govoriti.«

Ali tudi ti (podobno kot Kusturica in drugi) snemaš ljudi, fotografiraš njihove obraze in mimike, ter jih skrbno hraniš v arhiv v upanju na možnost, da jih kdaj uporabiš v prihodnosti?

»Jaz pišem dnevnike. Ljudi in njihove obraze pa največkrat hranim v spominu. Zato se težko spomnim njihovih imen, vendar pa obraza nikoli ne pozabim. Tudi fotografiram, ampak to so slike tistega trenutka, ki me privlačijo in ne razmišljam o tem, da bi jih uporabila kasneje drugače kot pa na fotografiji.«

Drži podatek, da imaš nadzor nad castingom za film Član, ki bo govoril o črnogorski mafiji v Ljubljani? Če da, kje te lahko pravi obrazi kontaktirajo?

»Da, Mitji sem obljubila pomoč pri filmu. Zbiramo igralce in naturščke za njegov film in to na spletni strani naše kasting agencije www.castingagent.si na kateri se lahko prijavijo vsi, ki bi želeli sodelovati v njegovem filmu »Član«, kot tudi ti, ki bi se radi poskusili kot manekeni v reklamah ali drugih filmih, … članarine ni.«

Comments

• Moj FaceBook

  Marko Pigac
  
  

• Iskalnik

  Search for:

• Zadnji komentarji

  • Vlado Marinič on Kurja logika: zakaj ni bankomata v središču Šentilja?
  • markopigac on Inception: Matrica upgraded!
  • smoger on Inception: Matrica upgraded!
  • Inception: Matrica uploaded! | Marko Pigac - spletna domačija on Shutter Island: neuspeli pobeg iz Alcatraza
  • Rio on Burka na Titovem mostu: Što ne može niko – možeš ti!*

• Zadnji izlivi

  • Inception: Matrica upgraded!
  • Burka na Titovem mostu: Što ne može niko – možeš ti!*
  • Revija Lisa: Janša vodi Slovenijo, Anan pa Združene narode
  • 2 fast & not serious
  • Drugačno nebo #2

• Tajništvo

  • Log in
  • Entries RSS
  • Comments RSS
  • WordPress.org

• Sidraši