Hala Tivoli Ljubljana v znamenju skupine Bijelo dugme

Posted on April 7, 2008
Filed Under Glasba | 14 Comments

Trojica nekdanjih pevcev sarajevske zasedbe Bijelo dugme (Željko Bebek, Mladen Vojičić Tifa in Alen Islamović) je s potezo da enotno stopijo skupaj in akcijo “(kad bi bio) Bijelo dugme” dobro nategnila pritegnila vse ljubitelje planšarksega rocka. Ker pravno formalno niso nasledniki enega nejvečjih bendov SFRJ, to pravico ima le in izključno Goran Bregović, so dodobra izrabili LP iz leta 1974 za slogan turneje. Pri tem pa marketinško odebelili in izpostavili le ime “Bijelo dugme”. Do leta 2005 javno skregani nesoglasni so po poslovilni turneji vendarle odreagirali trezno in uspešno nadaljujejo s formulo uspeha. Hala Tivoli je bila razprodana. Polna, kot še nikoli doslej. Jasno, BD-jev ni bilo v Slovenijo skoraj 20 let!

Kad bi bio Bijelo dugme, Hala Tivoli Ljubljana, 5-april-2008. (Video/Marko Pigac, Štajerc.tv)
23. oktobra 2006 sem za Rockonnet.com v članku “Bijelo dugme brez Bregovića za diasporo” zapisal sledeče:

“Kad bi bio Bijelo dugme” se imenuje koncertni projekt vseh treh pevcev nekdanjega mega aparata jugo rocka, ki so ga nekateri celo poimenovali planšarski rock.

Željko Bebek, Mladen Vojičić Tifa in Alen Islamović so se v zgodovino balkanskega rocka zapisali z zlatimi Bijelo dugme črkami, vendar so brez Gorana Bregovića na prvi kitari povsem izgubljeni. Kot so bili izgubljeni po letu 90, ko je dugme uradno prenehalo z delovanjem. Bregović je svojo pot nadaljeval v reciklatorstvu etno glasbe, ostali pa so se bolj kot ne predajali kafanskim nastopom. Neuspešno. No, Alen je občasno prehajal celo v čisti Turbo Folk. Vsi omenjeni so izvrstni pevci, vendar jim je rating padel po BD-jih, tako da se niso nikoli povsem pobrali, dokler jim Bregović ni dal še ene šanse. Lanskoletni mini poslovilni tour skupine Bijelo dugme (Sarajevo-Zagreb-Beograd) in več sto tisoč obiskovalcev ter nekaj milijonov za malimi zasloni. Ravnodušni smo ostali predvsem v Sloveniji, saj so BD tukaj želi velike uspehe, posneli nekaj plošč (tudi prvo). Bregovićeva založba Kamarad pa je celo imela sedež v Domžalah!

Nenasitni želijo napolniti še srca preostale diaspore, vendar tokrat brez Bregovića (alfe in omege benda). Ali jim bo uspelo – lahko le ugibamo. Upajmo le, da bendu ne bodo pokvarili dobrega imena. Morda na katerega izmed njihovih nastopov ponese celo koga izmed vas – Dunaju, 25.11.2006 ob 20ih v Staadthalle.

Hja, ljubljanski koncert je bil izveden fenomenalno. Pevci, predvsem Bebek in Tifa, so vokalno napram letu 2005 precej napredovali. Ja, smešno se sliši, da to zapišem za nekoga, ki velja za špico vokalista pred penzijo. Ampak tisti, ki smo bili v SA-ZG-BG dobro vemo kaj je pomenilo petje “mimo”. Alen Islamović na odru deluje precej prepričljivo in najbolj suvereno. Njegov vokal je čist, močan, prodoren. Celo daje občutek, da prepeva z lahkoto in niti ne potrebuje mikrofona. Pogrešali smo orkester, čeprav je bil bend suvereno dober. Vsak je imel s seboj svoje vrhunske glasbenike, da je (celotna) ekipa na koncu po moje štela krepko čez 50 ljudi. Po drugi strani pa koncert ni bil niti približek tistih iz leta 2005. Atmosfera je bila slovenska, lekarniška. Ljudi je še zmeraj sram, kljub odštetim 35 evrom vstopnine, prepevati pesmi, ki jih imajo radi. Ker se bojijo, da bi kdo slišal, da nimajo posluha. Kljub temu, da je bil Tivoli nabasan kot že dolgo ne. Premikanje po dvorani je bilo skorajda nemogoče, zraven tega pa so na stojišču (nad ledeno ploskvijo) brezkompromisno kršili kadilski zakon, nekateri tudi z marihuano. Nja, v soboto je bilo dovoljeno vse. Podoživljanje tistih 80ih, ko so se direktno javljali v dnevnik nacionalne televizije z “Ju-go-sla-vi-jo, na no-ge, pje-vaj nek te ču-ju!”.

No, “oluje” tudi v 2008 nismo slišali. Menda je komad politično sporen. Drži pa tudi kot pribito, da ga nihče ni pogrešal, saj so odigrali vse hite od obdobja 74-89 pa seveda še tiste iz njihovih postranskih projektov.

Čeprav je bil oder poln, se je meni zdel prazen. Na pozornici in na ritem kitari pač ni bilo alfe in omege. Tvorca tega in še marsičesa. Prepoznavem glas na back vokalu. Pa tudi po orkestru in zboru se mi je kolcalo.

Medijski mrk – jezni novinarji in fotografi

Fotografiranje in snemanje v dvorani ni bilo dovoljeno. Menda na izrecno željo nastopajočih. Kljub temu, pa je v današnjem času digitalnih medijev to nemogoče preprečiti. Zato so že dolgo šove s fajercajgi nadomestili ekrančki mobilnikov. Tisti najbolj zagriženi so nekaj celo posneli za lasten arhiv. Naša ekipa (beri: v večini zgoraj podpisani) je s fotoaparatom naredila 500 fotografij s kamero pa ujela 12 celih komadov (Stipu gatibo, Kiše jesenje (kap po kap), Bitanga i princeza, Motori, Ako ima boga, Selma, Krivo je more, Jedina moja, Djurdjevdan, Lipe cvatu, Ružica si bila, Pristao sam biču sve što hoče). Jebiga, vse je enkrat prvič. Takega trenutka pač ni vredno zamuditi. Drugi fotografi so iz protesta zapustili prizorišče (ali sploh niso vstopili v dvorano) in bojkotirali dogodek. Res nenavadna poteza organizatorjev. Ne nazadnje bi lahko spustili pod oder večje medije ali fotografe brez flešovja. To je zgolj dobronamerna sugestija za nadaljnje, saj se menda pripravlja še nekaj koncertov tako v Mariboru kot v Ljubljani.

Željko Bebek

Fotogalerija (Kad bi bio Bijelo dugme, Hala Tivoli, 5. april 2008)

Comments

• Moj FaceBook

  Marko Pigac
  
  

• Iskalnik

  Search for:

• Zadnji komentarji

  • Vlado Marinič on Kurja logika: zakaj ni bankomata v središču Šentilja?
  • markopigac on Inception: Matrica upgraded!
  • smoger on Inception: Matrica upgraded!
  • Inception: Matrica uploaded! | Marko Pigac - spletna domačija on Shutter Island: neuspeli pobeg iz Alcatraza
  • Rio on Burka na Titovem mostu: Što ne može niko – možeš ti!*

• Zadnji izlivi

  • Inception: Matrica upgraded!
  • Burka na Titovem mostu: Što ne može niko – možeš ti!*
  • Revija Lisa: Janša vodi Slovenijo, Anan pa Združene narode
  • 2 fast & not serious
  • Drugačno nebo #2

• Tajništvo

  • Log in
  • Entries RSS
  • Comments RSS
  • WordPress.org

• Sidraši