Gregor Tomc je slovenski sociolog, ki predava na ljubljanski FDV, sicer pa eden vplivnejših predstavnikov punkerske subkulture pri nas. Je tudi (nekdanji) član karizmatičnega punk benda Pankrti. Tomc je imel pred dnevi predavanje v mariborskem Kulturnem inkubatorju o hipi in punk sceni pri nas in jasno, moral sem ga pobarati nekaj vedno aktualnih stvari, ki so pri udejanjanju naših sanj še kako pomembne.

Zakaj danes ni več revolucionarnih glasbenih skupin, ki bi se »zoprstavile« oblasti ali igrale pozno v noč recimo na vrhu nebotičnika?

Še vedno je veliko angažiranih bendov, a delujejo v politično neangažiranih okoljih. Če nekaj posameznikov poziva k radikalni akciji, je to besedičenje. Če to počne na tisoče ljudi, je to gibanje. In gibanja danes ni. Bob Dylan bi bil brez hipijevske subkulture in študentskega gibanja le še en protestni pevec. Tako pa je bil glasnik  generacije mladih 60. let.

Kako je bilo mogoče, da so takratne oblasti, tako pri nas kot v najbolj demokratični državi na svetu, dovolile nastopanje hipi in punk skupin? (tukaj mislim predvsem Jima Morrisona in njemu podobne, ki so bili vse prej kot pa le pevci s svojim nastopaštvom)

V Jugoslaviji so hipije in punkse tolerirali iz dveh razlogov: ker so bili ravno takrat na oblasti tim. liberalni komunisti, delno zato, ker so imeli komunisti rock za nekaj tako nepomembnega, da si ne zasluži posebne pozornosti. V zahodnih demokracijah pa so jih tolerirali, ker so vedeli, da predstavljajo le simbolno grožnjo oblasti, ne pa tudi dejanske.

Obstaja verjetnost, da je politiki tudi glasba ušla iz vajeti?

Glasbeniki (in umetniki) ne spreminjajo sveta. Lahko nam ga le polepšajo. Zato se politikom, ki niso paranoični, glasbe ni treba bati.

Jo (politika) danes drži kaj bolj trdno v rokah? (nepredvidljivci so skoraj neverjetni)

V demokraciji lahko vsakdo govori, kar hoče. Zato se besede spreminjajo v besedičenje. Vsakdo lahko tudi muzicira, kot ga je volja, zato se muziciranje v sodobnih družbah spreminja v kakofonijo.

Kateri bend ali pa tudi le izvajalec je po vašem subjektivnem mnenju največji v slovenskem prostoru, ever?

Uf, to je pa težko vprašanje … rečimo, da na najboljši bend še čakam.

Vaši časi: ste vi postali »legende« čez noč, po naključju, ali je bila to vse le samo igra?

Pankrti niso ‘legende’. Smo pa definitino del zgodovine slovenskega in jugoslovanskega rocka.

Zakaj se zdi, da je bila punk scena vašega časa najbolj razvita le v Ljubljani, drugje po Sloveniji, pa tudi nekdanji SFRJ pa je skoraj ni bilo?

V Ljubljani zato, ker je pač največje mesto pri nas in je bilo najlažje zbrati dovolj mladih ljudi, ki so bili pripravljeni v javnosti provocirati in se izpostavljati s punkom. V Jugoslaviji pa zato, ker je bila kulturna klima pri nas najbolj tolerantna.

V Kulturnem inkubatorju ste v šali dejali, da bi tudi filharmonike postavili na trg, pa naj poskušajo preživeti. Ste mislili resno? Verjamete, da bi se ti isti možje in žene začeli hitro ukvarjati z glasbo, ki so jo še do nedavnega prezirali?

Ne vidim, zakaj filharmoniki ne bi smeli igrati iz veselja do muziciranja, ampak samo za mesečno plačo. Dokler bodo pri nas ljudje mislili, da so trije filharmonični orkestri v Ljubljani stvar ‘narave’, ne pa dogovora med ljudmi, se ne bo v kulturni politiki nič spremenilo.

Kaj je večja umetnost, da komponiraš preprost komad, ki postane radijski hit, ali da skomponiraš zapleten komad z različno ritmiko, inštrumenti pa ga komaj kdo opazi?

Dober komad je tisti, ki ga ljudje ob predvajanju občutijo na ravni telesa z ugodjem. To, da je enostaven ali zapleten, uspeše ali ne ipd., je zgolj postranskega pomena.

Kaj je bilo krivo, da Siddharti, kljub močnemu zaledju, ni uspelo?

Po mojem Siddharti ni izven Slovenije uspelo zato, ker niso bili dovolj fanatično predani umetnosti. Zdi se mi, da so se prehitro zadovoljili s tem, da so prvi na vasi. Pa tudi sreče niso imeli.

Gregor Tomc: “Smo majhni, neprepozavni in nevplivni, zato tudi naše uspehe po pravilu le malokdo opazi. Če pa jih, jih pripisuje drugim.”

V Hali Tivoli je bil »koncert leta« Lepe Brene, a ji dvorane vendarle ni uspelo razprodati. Ali to pomeni konec t.i. »turbofolka«?

Mislim, da se turbofolk še ni izpel. Lepe Brene enostavno že dolgo ni bilo pri nas in je – vsaj mlajša publika – ne pozna.

Dejali ste, da je med leti 60. in 70. bilo v SFRJ pomembno ali boš igral  Bijelo dugme ali Buldožerje. Zakaj so Bijelo dugme ostali, Buldožerjev pa od mlade generacije nihče ne pozna?

Bijelo dugme so bili vedno popularnejši, ker so kombinirali folk z rockom in bili zanimivi tako za ruralno kot urbano publiko, tako za stare kot za mlade. Buldožer so bili underground progresiven rock bend za bolj izbirčne urbane mlade poslušalce.

Poznajo pa recimo svetovne bende. Kaj pa to: vsi umetniki »vašega« časa so umirali sorazmerno mladi (Vicious, Morrison, Joplin, Hendrix). Kaj jih je torej postavilo med nesmrtne?

To, kar nekoga naredi za pomembnega ustvarjalca, ni ‘kult smrti’ mladih glasbenikov. Navsezadnje – veliko ljudi umre mladih, a se jih le malo ljudi zaradi tega spominja. Od glasbenikov, ki jih navajaš, Vicious prav gotovo ni bil pomemben ustvarjalec, je pa ostal prepoznaven, ker izgleda dobro na majici.

Dejali ste, da umetnosti nekako ni mogoče »izmeriti«, zato je kulturni evro precej netoleranten.. Kaj storiti drugače oz boljše vprašanje – mislite, da imajo kulturni ministri jajca, da zamenjajo zmotno mišljenje?

Zaenkrat še noben minister za kulturo ni imel ne vrednot ne poguma, da bi se lotil radikalne reforme kulturne politike. Tisti,ki imajo od statusa quo koristi, so dobro organizirani, tisti, ki so zaradi tega diskriminirani, pa so neorganizirani in pasivni. To vsakokratnega ministra še bolj utrjuje v prepričanju, da živi v najboljšem možnem svetu.

Zakaj Slovenci nismo znali še boljše prodati Avsenika, Umeka in Laibacha? Naštel sem tri zvrsti v katerih smo zagotovo svetovni prvaki, a nam tega niso nikjer in nikoli pripisali – smo Slovenci zato narod, ki na velikih tekmovanjih pogrne?

Smo majhni, neprepozavni in nevplivni, zato tudi naše uspehe po pravilu le malokdo opazi. Če pa jih, jih pripisuje drugim.