Otišo Krevho [R.I.P.]
Posted on June 11, 2009
Filed Under Lajf | 6 Comments
Biti stanovalec bloka je nekaj posebnega in edinstvenega. Posebej, če živiš v kraju kot je Šentilj, ko vsak pozna vsakogar. Kdaj točno je Krevho prišel v naš blok se ne spomnim. Spomnim se samo, da je sprva bil zelo nekomunikativen, domov pa je hodil samo ob večerih. Nič nenavadnega ni bilo, če ti je pred nosom zaloputnil vhodna vrata. Navadili smo se.
Rambo Amadeus – Otišo je svako valja
No, prvi resen spomin nanj pa je 8. januar pred štirimi leti, ko je na parkirišču trgovine in blokov (med Maistrovo 17 in 19) pri železnici pral avto v spodnjih hlačah in nabijal viže podalpskih ansamblov. Od takrat naprej ni minil dan brez njegovega cirkusa. Še na televiziji se ga je dalo ujeti, ko je plesal v Auerjevi Festivalni. Jep, Krevho je zaznamoval vsak dan posebej. Pa naj bo to z navijanjem muzike na radiu, ali pičkarjenjem in dretjem okoli bloka. Spuščal je takšne krike, da sem najprej mislil, da ga kdo pretepa. No, potem se je šele začel pravi šov … sončenje na strehi tronadstropnega bloka zanj ni bilo nič nenavadnega, niti plavanje v ribniku (vodo iz bazena je sovražil, saj je bila pretopla), da ne omenjam ležanja ma mrzlih stopnicah, pa v kleti. Posebej ob nanavadnih urah. Namensko smetenje stopnišča in kleti ter dvorišča, ker je potreboval ravs. Nekoč je dejal, da mu je ena ženska čisto spremenila svet, ko ji je postal porok za kredit. Od takrat bi naj bil drugačen. No, zadnjih nekaj dni so imeli sosedje precej za povedati o njegovih ritenskih podvigih. Noge ga pač niso več zdržale, čeprav je hodil z otroškim kolesom v Maribor (velikega ni hotel, niti vožnje z avtobusom ali avtom). Jap, če kdo – potem je bil Krevho v našem bloku sinonim za zdrav duh v zdravem telesu. Moji so ga dvakrat poslali v zadnjem tednu z rešilcem v klinični center, pa ga je obakrat predčasno zapustil.
Svojstven imidž, ki ga je zaznamoval kot vaškega posebneža
Ampak vsakršno pretiravanje je odvečno, zato je tudi našega junaka hitro načelo zdravje. Neuravnovešena prehrana, predvsem hrana iz nahrbtnika, pa še to zgolj vršički in oreščki pa gobe (in grozje iz parkirišča Male malce), so pač naredili svoje. Nabiralniški slog življenja in popotniški imidž so Martina (tako mu je bilo ime) naredili za vaškega posebneža, ki je bil tarča posmega vseh generacij. “Fukjeni Krevh!” smo ga poimenovali vsi. Pa tudi sicer ga nismo kaj prida marali v občini. Posebej mi v bloku, ne. Lani si je namreč za božični večer odprl plinsko bombo. Policija pa nič. Malo so popisali, bombo pa pustili tako v stanovanju kot v kleti. Poseg v zasebnost ali kaj so že porekli. Brez da omenim, da je gospod policist prižgal luč, čeprav je bil opozorjen, da si je Martin privoščil plinski večer. Med njegove večje piromanske podvige lahko prištejemo tudi vžig travnika, za katerega tudi ni bil nikoli sankcioniran. No, pa še bi se dalo naštevati. Martin je pač dobil etiketo adrenalin đankija.
Med najbolj znamenite podvige spada zagotovo sončenje v zimskih mesecih
Odšel je tiho, ampak kot se njegovemu slogu pritiče – v miru in samotarsko. Nag. Pozabljen bo še preden se bomo prav zavedali. Ravno zato mu posvečam ta blogerski zapis, v poduk.
Kolo na katerem se je počutil najbolj domače
Comments
6 Responses to “Otišo Krevho [R.I.P.]”
Leave a Reply
Moj FaceBook
Sem včeraj ravno ko je policija prišla pred blok, bil pr Boliču, ker sem šeu po ključe od kluba.. Prvo še nisem vedo zakaj se gre, pa mi je pol Bolič povedal.. Ja, saj si pomoje noben ni mislo, da bo šel tak hitro. Škoda, ne bo več funny trenutkov tu pa tam z njim. Kaj češ, drugač pa, Martin, R.I.P.
Počivaj v miru…… mi pa tudi…
Rio, kolko vem poleg nas, lamajo strnadi, kaci, zdaj bojo pa se tvoje sosede
Kaj lamajo?
evo, mi pa ga že pogrešamo. ura je pol 12, škripanja njegovega bicikla pa od nikoder. pa ko si je vedno vodo nalil pri klubskem napajalniku.
bil je nor, ni pa bil fukjen!
bog mu daj večni mir.
KOLEKTIV KLUB KLOBUK
Martini RIP