Hitro, hitro čas beži. Osemnajst let je že tega, odkar sem svoj deseti rojstni dan praznoval v kleti skupaj z drugimi sotrpini. Ob pogledu nazaj se zdi tisto čakanje res bizarnost, vendar smo bili v Jugi prvi, ki smo morali dati to skozi. Najprej letala, potem helikopterji in nazadnje še tanki. Pa streli iz mejnega prehoda, kjer se je Slovenija utrdila in rešila. Slike iz spomina prikazujejo še posnetke iz televizije, ko v Osijeku tank potisne rdečega fička; radgonske muke; Holmec; pa Jelka Kacina kot ministra za informiranje; Janeza Janšo v vojaški uniformi.. Vse skupaj s precej kratkega stika, ki ga je prekinilo tisto in ono zavijanje gasilske in policijske sirene, ki je oznanjalo te in one napade. Vmes pa konvertibilni Ante Marković in nikoli potrjeni Stipe Mesić, ki sta mirila vse državljanje. Armada prihaja v miru. Seveda! Jebiga, ipak živim ob meji in je napram nekemu Ljubljančanu, ki je v tistem času na tromostovju ravno srkal džusek to čisti nerazum.

Vojna za Slovenijo, 1991 (vir: RTV SLO)

Nja, eni pravijo, da mi v Sloveniji ne vemo kaj je vojna, drugi pravijo, da smo se komaj rešili. Tretji vojno izrabljajo za lasten politični obstoj. Sam se naše vojne spomnim po že omenjenih procedurah, pa po teritorijalcih, ki so vsaj dvakrat dnevno z zaplenjenim deucem hodili v trgovino (pod mojim oknom) po zabojnike piva. Ciniki pravijo – tako su se oni borili – jaz dodajam, z nečim je bilo treba pregnati strah. Po vojni smo vsi zmagovalci, kajne? No, mi smo res bili (drugače ne bi bili danes samostojni). Premagali smo eno največjih armad na svetu s sr(e)čnostjo in s teritorialno enovitostjo naroda, pa jasno z dobro diplomacijo. Drugače ne bi šlo. Lizbonska pogodba in evropska ustava pa pravita ravno nasprotno – dajeta možnost uveljavitve tudi tistim, ki sem niso in ne sodijo.

Sporočilo na osamosvojitvenem tanku v Šentilju, ki se ga je skupaj z nekdanjo stražnico prodalo pod ceno frizerju

Še bolj žalostno je, da nekateri dogodke iz 91. jemljejo kot neresne. Žalostno je, da vedno znova prihajajo na plano informacije o tem kako se je poslovalo pod mizo ne pa bojevalo za svobodo. Žalostno je, da nekateri še vedno hlastijo po statusu vojnega veterana, čeprav to niso bili in še bolj žalostno je, da (vsaj v mojem kraju) nekateri na vsak način želijo potvarjati nekatera dejstva in sebe postaviti kot glavnega junaka tistega časa. Pozabljamo pa, da mi že imamo prave junake, na katere smo pozabili! Žalostno je, da je naša občina (do)pustila, da je enega najbolj zgodovinskih momentov banka prodala pod ceno enemu izmed mariborskih frizerjev. S tankom vred. Potem pa jočemo nad dokumentarcem, ki govori o kruti ralnosti našega kraja.

Kupiš karavlo, tank je zastonj!

ŠENTILJSKA PRIVATIZACIJA VOJNIH SPOMINOV
TOMICA ŠULJIĆ

Nekdanja karavla JLA na Šentilju je bila poleti 1991 ena tistih, kjer je prišlo do spopada med jugoslovansko in slovensko vojsko. Po osamosvojitvi karavla ni bila več vojaški objekt, na njenem zemljišču pa je tank v spomin na osamosvojitvene čase. Do nedavna je bil na dosegu tistih, ki so si ga želeli pogledati od blizu, a ni več tako. Okoli karavle in tanka se je pojavila zelena ograja, ki je presekala tudi tam potekajočo pohodniško pot, table na graji pa sedaj povedo, da gre za „privat“ območje.“Za zdaj,“ pravi sedanji lastnik Marko Matjaž, znani mariborski frizer, ki je vse skupaj kupil od banke. Pravi, da so razlog za postavitev ograje ljudje, ki so parkirali na njegovem zemljišču in si ogledovali tank od blizu. Pri tem naj bi prišlo do poškodb tanka, odstranitve spominske plošče in podobnih ekscesov.„Gledaš z očmi, ni treba razbijati,“ pravi Marko Matjaž. Veterani vojne za Slovenijo so menda s skrbjo novega lastnika zadovoljni. Pri vsem tem pa je nerazumljiv površen odnos vojske oziroma države do sodobnega spomenika, ki jih iz zadnje vojne za razliko od prejšnjih ravno ne mrgoli. Vprašanje je tudi, ali je spominski tank res tako zanemarljivega pomena za sodobno zgodovino, da pripade kupcu ob prodaji zemljišča gratis, kot bi rekli severno od Šentilja …

vir: Tomica Šuljić, Mladina