Parkirni mojstri
Posted on June 29, 2009
Filed Under Lajf | 2 Comments
Parkirišče oz stoječi promet je prostor, kjer pri nas v Podalpju veljajo posebna pravila in protokoli. V praksi naše zakonodaje pa celo veljajo različna pravila za posameznike. Zdi se, da bi se nekateri zapeljali celo v nakupovalni center, če vmes ne bi bilo tekočih stopnic in vrtečih se vrat.
Parkiriščniki se ponavadi ločimo že v samem štartu. Smo tisti, ki imamo radi avto čim bližje nas; so tisti, ki svojega jeklenega prijatelja parkirajo vseeno kje in so tisti fenomeni, ki ga hočejo imeti na očeh drugih. Slednji so velikokrat tema pogovora, posebej, če svoj pleh parkirajo tja kamor resnično ni nikakršne potrebe. Navadno so to imetniki velikih in dragih vozil, največkrat turbo privatniki, ki so čez noč v postranzicijski Sloveniji doživeli Indijo Koromandijo. Navadno je njihov ekonomski zaključek povsem enak hitrosti njihovega ekonomskega vzpona.
Če je primer nujen, mu marsikdo pogleda skozi prste, ampak kako je primer v nakupovalnem centru lahko nujen?
Najprej so postali tarča hitrih postankov prostori za invalide, kjer so si najdrznejši doma na svojem novem ink-jetu natisnili invalidsko nalepko, katero so potem kar nekaj časa koristili za brezplačno parkiranje v središču starega mestnega jedra. Danes je menda potrebno poleg nalepke imeti še potrdilo in jasno parkirišče plačati. No, vmes so na svoj račun prišla še avtobusna postajališča, zelenice in pločniki, ki so povprečnemu parkiriščniku te sorte prihranili kar nekaj denarja, saj so (bili) mestni redarji precej površni pri pisanju glob.
Tipičen primer hohštaplerije v centru Ljubljane, na cesti za državnim zborom in med sodišči
Kako se vse skupaj začne? Jasno po ključu videno-kupljeno! “Če to nekdo počne pred mano, zakaj ne bi še jaz?” Tako seveda najprej preizkusiš svojo srečo s Kio pride, kjer te že ob izhodu iz avta čaka obvestilo redarstva, zato je misel koj opuščena. Malce drugače je z sveže uvoženim BMW X5, do čigar vetrobranskega stekla, kamor se zatakne obvestilo o prekršku, se redar stežka stegne. “Jebiga, kaj veš kdo vozi to črno mrcino. Sigurno kak mafijec!”
Sicer je pa na začetku sistem – prižgani vsi štirje smerniki – “Ker bom hitro nazaj.” Ko ta 30 sekundni postanek prakticiraš tako nekaj časa, ugotoviš po kakem mesecu dni, medtem ko srebaš svoj edini deci-deci v atriju tvoje omiljene kafane, da je možno parkirati na tak način še dlje. Vkolikor se do vozila priziblje še redar (če se sploh), pa ga itak kupiš z leporečenjem..
No, malce drugače je tistim, ki so avto parkirali samo za trenutek – jep, tisti 30 sekundni efekt (od prej). Njihovo razmišljanje je - “Koga pa bi avtomobil zmotil za tako kratek čas?” “Nikogar, kajne?!” “Saj bom hitro, samo to oddam, vzamem, plačam.” Pa ni bitno ali je to invalidsko mesto, dostavna pot, požarni izhod ali zgolj prostor, kjer je ustavljanje ali parkiranje nedovoljeno. “Koga pa lahko zmotiš za te pol minutke?”
SDS-jev guru Dušan Strnad je s svojim evromobilom na kratko parkiral na Dolenjsiki cesti v Ljubljani
Meni najljubši so sicer še vedno tisti, ki ne znajo parkirati na črte. Ne glede na to, da sta črti dovolj široki, da iz avta izstopijo vsi potniki, pa še vedno stojijo “znotraj boksa”, se vedno najde nekdo, ki parkira čez, povprek in uniči ves sistem. Za konec pa so tu še najbolj znamenita parkirišča – naj mi nekdo razloži, zakaj so parkirišča v enosmerni ulici narejena za parkiranje naprej, ko pa je na izpitni uri vozniškega izpita parkiranje naprej čisti padec?
Comments
2 Responses to “Parkirni mojstri”
Leave a Reply
Moj FaceBook
Tole si poglej!
http://chef.blog.siol.net/2009/05/16/zajebaj-pesca/
Tezko je ful biti kul.