Včasih se mi zdi, da je Festival Lent poleg vse svoje ponudbe zelo mačehovski do tistih, ki imamo radi več kot pa le eno stvar. Nekatere predstave, nastopi, koncerti se namreč odvijajo istočasno. Tako je bilo tudi včeraj, ko so se na glavnem odru odvijale kitariske vratolomije Keziaha Jonesa, na Rotovžu je Moonwalk ob Jerneju Kuntnerju in Alenki Tetičkovič plesal Branko Đurić Đuro, na Večeru pa so punk rockali ljubljanski Niet, ki so se v času velikih comebackov glasbenih skupin ponovno zbrali za stare dobre čase. Njihova zgodba me v grobem spominja zgodbo sarajevsko-zagrebške Crvene jabuke, ki je v prometni nesreči na poti v Mostar ostala brez glavnine benda.

Borut Marolt - Niet

Prav Nietom bi s tem zapisom namenil največ pozornosti. Zasedba, ki nanjo velikokrat pozabljamo in izpostavljamo le Pankrte, je bila ves čas v njihovi senci, čeprav po kvaliteti niti malo ne zaostaja za slovenskimi pionirji. Drži pa tudi dejstvo, da Niet niso bili nikoli sestavljeni iz tako močnih person, kot so Pankrti. Vendar publika jih je vzljubila, še najbolj po tragični smrti prvotnega vokalista Primoža Habiča, kateremu zvesti oboževalci še vedno izražajo iskreno sožalje in nanj – tako pravijo – ne bodo nikoli pozabili. Vrnili so se dvakrat. Prvič (1993) za zelo kratek čas, drugič – maja lani – pa menda za vedno. Skoraj v prvotni zasedbi. Zagotovo velja izpostaviti novega vokalista Boruta Marolta, ki je prepričljivo obul velike čevlje Habičeve zapuščine in ga navkljub vsej sentimentalnostji tudi prekosil.

Pesti v pozdrav

Spomin na Habiča ostaja še naprej

Množica različnih generacij, tudi tistih, ki se še rodila ni, ko so naši junaki prepevali svoje prve komade, je ves koncert aktivno sodelovala

Sonce je sija-a-a-lo in sirene so tulile..

So Niet prepričali neprepričane?

Kdo pravi, da tudi Slovenci nimamo junakov našega časa?

Ni bilo komada, ki ga na Večerovem odru včerajšni večer ne bi odpeli skupaj

Po imidžu ponovno združeni prej spominjajo na Oasis kot pa na punk rock zasedbo