Šraufciger je nastopil z nizkokakovostnim materialom in brez persone, v petih minutah je sproduciral dva srednje močna punchlinea in vzdušje mu je kljub močni (čeprav neosnovani) podpori publike v teh petih minutah na posnetku vidno padalo. Šlepal se je na svoj renome in zaradi tega taistega je imel tudi podporo publike, v kateri je bilo nemalo starejših gledalcev, ki se ga spomnijo še iz časov, ko je bil njegov humor svež in prodoren.

Kar mu je treba priznati, je eleganca in dostojanstvo v nastopu, kar se roko na srce pri showmanu z njegovo kilometrino tudi spodobi. Torej rekli bomo

forma: dobro
vsebina: beda od bede

Toliko o šraufcigerju.

V splošnem me pa nervira nekritičnost publike, ki podpira in aplavdira pleh foram vsakega bebca, ki ima ime iz raznih butastih popoldanskih TV oddaj ali neobetavnih nadaljevank, komik brez imena s TVja pa se mora z vrhunskimi šalami in kakovostno izvedbo prebijati skozi tipičen slovenski “kaj je pa to spet za en tip” odnos.