Ko je Cameron začel s svojim megalomanskim filmskim pohodom je bilo samo še vprašanje časa do kam lahko seže. Rambo II, Terminator I in II, pa Alien(s) in jasno The Abyss so filmi, ki so se non-stop dopolnjevali. Jim zelo dobro ve, kaj si gledalec želi videti, zato mu megahita, ob dobri finančni injekciji, ni (bilo) težko spesniti.

3D Sci-Fi pravljica, ZDA, 2009

Režija: James Cameron

Igrajo:  Sam Worthington, Zoë Saldaña, Sigourney Weaver, Stephen Lang

Avatar je menda pripravljal več kot 14 let. Celo tehnologijo je razvijal sam, tako, da jo bo lahko bogato prodal naslednikom, pravi. No, film kot tak ni nič posebnega. Je pravljica, ki  v treh urah združi marsikaj doslej že videnega. Od Jurskega parka, do Terminatorja, baziran je še vedno na Matrici, pa džunglaških bojev v slogu Ramba, X-menov in jasno – nič ne gre čez Star Trek (čeprav bodo nekateri videli še vedno več podobnosti z Warsi). Torej, Avatar je muvi, ki poskuša iti tja, kamor ni odšel še nihče doslej – to boudly go, where no man has gone before.

Glavni problem teh “vesoljskih” sci-fijev je še vedno ta, da nikoli ne izvemo, še manj doživimo, kako je prišlo do prvega stika. Kako se je vse pravzaprav začelo. Vedno smo potisnjeni v dejstvo, da nekaj že traja in da je prišlo do kurcšlusa. Tudi v našem primeru. Človeštvo je na šest let oddaljeni Pandori našlo zlato žilo, ki bi jo bilo potrebno čimprej spraviti na zemljo in bogato vnovčiti. Medtem pa bi bilo potrebno domorodce spraviti z gradbišča. Simpl ko pasulj, pa ni!

Jep, kot pri nas, ko je potrebno za malce večjo gradnjo angažirati antipatične arheologe, ki te časovno otežujejo s prečesavanjem in proučevanjem ozemlje, na katerem tako ni ničesar, je tukaj kopica znanstvenikov skušala te velike plave (z razliko od malih zelenih iz Marsa) na lep način pregnati iz “ognjišta”. Jasno, ni jim ratalo. Desetletja infiltracij je splavalo po vodi, preostane nam le še … Srebrenica. Še prej pa je treba v pravljico spraviti Terminatorja in Osmega potnika, pa ljubezensko zgodbico. Se pravi, od pasu navzdol paraliziranega Worthingota in Sigourney Weaver ob nesebični pomoči mlade Pocahontas Zoe Saldana in psiho marinčka Stephana Langa, ki se požvižga na znanstvene teorije, on je tam, da cono gazi, pregazi in etnično počisti.

Poleg pasulja tako dobimo še prebranec in golaž. Pa četrti medrasni poljub (dva sta že bila v Star treku, Wahlberg pa je v planetu opic poljubil še šimpanzko), preostane nam le še … Jah, tukaj pa se ustavi. Ne vemo ali se kaj zgodi in kako se zgodi. No, v bistvu vemo, ampak spet ne vidimo. Jebiga, Cameron predvidi, da še ni napočil pravi čas, da bi si gledalec ogledal prvi medrasni, med filmsko-animacijski spolni akt, zato sem tako jaz, kot jasno tudi vi, takoj pomislil, da sta se združila preko USB-ja. Celoten film je namreč baziran na povezovanju. Vedno se kdo priklopi na koga drugega. KLIK. Kot virus. Zato se ob Kasparovskem spremljanju filma vmes sprašuješ, zakaj človeštvo ni plave pretentalo preko okuženega USB-ja? A ni ceneje, da bi jih vseh 20.000 polovili in preselili kam drugam? Zakaj niso raje odvrgli biološke bombe, s katero bi celotno situacijo, rešili takoj  kot pa infiltracijo mednje in nagovarjanje.

Ima pa film kar nekaj tehničnih napak. Začenši že s tisto, da kisikove maske ne nosijo vsi in vedno. Sicer pa še ena zanimivost: Nav’ije niso igrali (oz so jim posodili glasove) belci, temveč črnci in indijanci!

(Hvala oddaji Veliko platno iz RTS za povabilo na predpremiero)

Ocena: 4/5