Prav na bruhanje mi že gre vso to poslušanje raznih pametnjakovičev na temo slovenskega izbora za pesem Evrovizije. Popevke, ki se zvrstijo na tistem nedeljskem tekmovanju okoli osme zvečer, nimajo nobene veze s popularno glasbo, izvirnostjo in prepoznavnostjo. Tiste pesmi so podpovrečni projekti kvazi nastopačev, ki se imajo za glasbenike , v resnici pa ne sežejo dlje kot pa do vhoda v malce večji slovenski supermarket, vsak ponedeljek pa nestrpno čakajo na novo cifro Nove, da preberejo svoje piar izlive.

Spomnim se debate v lanskih Trenjih, ko je med pofom, ki se v Sloveniji izdaja za popevkarje, sedel slovenski kolumnist in dežurni nergač Marko Crnkovič. Imel je resnično jajca, da je Wernerju in kompaniji v obraz zabrusil, da je Ema navadno dno od dna, da so oni glasbene ničle, njihovi komadi pa brezvezni kot vsi poprejšnji. “Še najmanjši problem je, da tam nekdo preklinja,” je zaključil svoj monolog osrednji četrtkovi oddaji  najbolj gledane slovenske komercialne televizije Crnkovič, ki se je cinično obregnil še na izjavo liderja Čukov Jožeta Potrebuješa, ki je razmišljal o nečem slovenskem – narodnozabavnem komadu. Hja, in Markove besede so se že letos pozlatile, saj so zmagali ravno narodnozabavni rokerji Kalamari z Ansamblom Roka Žlindra. Prejeli so 15.907 glasov, izbirali so le gledalci – prvič doslej, in so drugouvrščeno Nino Pušlar s pesmijo Dež (3.527) prehiteli za 12.380 glasov, oz so od nje prejeli kar 4.51-krat več glasov! Celotna konkurenca, vseh preostalih 13 tekmovalcev, je zbrala 18.810 glasov, kar je “le” 2.903 glasove več.

Res je, narodnozabavna glasba ne sodi na pop-evkarski festival, temveč na Polke in valčke, kjer je ravno taisti ansambel Roka Žlindra slavil lani. Glasbeni “ekspert” Andrea Flego, ki je v sklepni prireditvi razlagal o trdnem in predvsem marljivem in težkem delu žirantov, ki so izbirali primerne popevke za tekmovanje, pa je sam padel na verodostojnosti. Kako je lahko v popevkarski žanr uvrstil turbofolk mi še vedno ni najbolj jasno, niti to, kako se lahko na tekmovanje plasira nekdo, ki prepeva stihe, da gre na Emo?!

Res je, Ema je pač postala slovenski MTV, Videospotnice in nekdanji Čarli TV skupaj, kar je na mojem FB potrdil tudi slovenski raper 6pack Čukur: »Ema je na žalost nejboljša promocija singla ta trenutek. Večina jih je tam zaradi tega! Ne rabiš spota, ne rabiš žicat radijske urednike, ne rabiš dobrega komada…«

Facebook podpora

Favorit “strokovne” javnosti je bil medijsko podprt projekt Hamo & Gal. Fanta, ki bi imensko z lahkoto lahko zamenjala Atlasa & Joya, večkrat opevane Baričevićeve pse pa s črnimi konji čez nebo, sta zbrala “le” 1918 glasov. To je manj glasov, kot pa ima Gal prijateljev na Facebooku (v tem trenutku 3.961). In četudi je za njimi stala blogerska javnost s Hadom in Žrebci (ex TLP) na čelu, sta na koncu osvojila “le” peto mesto.

Na Facebooku je po statističnih podatkih skoraj pol milijona Slovencev, od tega je dnevno aktivnih skoraj 300.000. Ni pes (že spet ta primerjava s človekovim najboljšim prijateljem), da popolnemu neznancu ne bi bilo težko zbrati vsaj 3000 glasov podpore, kaj šele to pomeni za Šaleharja in Gjurina, ki v slovenskem prostoru prav gotovo nista neznana lika.

Tukaj se potem vprašamo, kje so se porazgubili preostali glasovi, ko pa je v živo Emo na Facebooku spremljajo vsaj pol toliko uporabnikov, kot  je aktivnih. Tudi na Twitterju. Končni rezultat pa je prikazal skupno 34.717 glasov. Poglavitno vprašanje večera je bilo – kdo je glasoval za zmagovalca?!

Vprašam se tudi, kje se je izgubila popularnost Lepega Dase, ki je svoj čas, po besedah takratnega managerja, obračal tisočere evre za mobi melodije, v nedeljo pa je zbral 513 glasov. Jebemomater, da zberem vsaj toliko, če grem na EMO, pa če na odru samo stojim!

Pesem za diasporo

Ob slabih uvrstitvah naših izvajalcev beseda vedno nanese na naše nekdanje balkanske brate. Kako lahko Srbi in Hrvati zmagajo, mi pa ne? Preprosto. Ne, ni Ceca kakovostnejša pevka od Saške Lendero in niso njeni komadi boljši in kakovostnejši od naših, temveč je vzrok uspeha v tistih, ki glasujejo. Balkanske vojne so postregle z drastičnim begom lastne populacije v okoliške države. Pa tudi sicer je precej gastarbajterjev svoj kruh služilo v tujini, kjer so si našli nove domove. Poleg teh dveh poglavitnih razlogov (ekonomski in socialni vzroki). za visoke uvrstitve na evro-lestvinah pa je tukaj še nostalgičen pridih in jasno “domačnost” jezika za okoliške narode npr. Slovence. Dva milijonska Slovenija tako ztežka dohaja razseljeno Bosno in Hercegovino, Makedonijo, Srbijo in Hrvaško. Saj je matica ostala skoraj nedotaknjena, z razliko od naših južnih sosedov, ki so  v zadnjih petdesetih letih, tako v drugi svetovni vojni kot v devetdesetih, morali od doma.

Izvirnost na Evrosongu tako ne igra nobene vloge, saj lahko naš izvajalec nastopi z Thrillerjem, pa ga bo povprečen Srbin, ki bo na odru stal v planšarski odpravi in godel na gosli ter tulil zraven v luno posekal do amena. Na koga pa naj navija čefur ali gastarbajter kot pa na Ceco, ki jo ima na garderobni omarici zalepljeno poleg fuzbalerja Crvene zvezde?

Ne pri Kalamarih in Ansamblu Roka Žlindra ni šlo za kuhinjo, čeprav mi še vedno ni jasno kako se računalniki niso sesuli ob navalu več kot 30.000 glasov naenkrat. Šlo je zato, da so Slovenceljni pač glasovali za svoj kmetavzarski hojladrija rompom pom, ki jim družbo v bledi kopiji Bon Jovijeve jakne dela avatar Aleša Roda. Jah, stare ženičke so zagotovo dejale, to bi bil fejst poba za našo tamlado!