V teh dneh se počasi že ohlajamo od Vancouvra 2010, kjer je Slovenija kljub visokim pričakovanjem domov prišla “le” s tremi medaljami. Dvema srebrnima in eno zlato bronasto. Čeprav so vse tri medalje bile srčno priborene, no tista zadnja Tinina je bila bolj s knedlom v grlu, pa so “če bi-ji” pri nas še vedno top šport. Če bi Tina Maze prehitela Viktorio Rebensburg bi bila prva, če bi Petra Majdič ne imela tako slabih razmer na terenu in tistega padca v jarek, bi domov po vsej verjetnosti prišla  namesto z eno bronasto, kar z dvema zlatima. Kar bi  bilo sicer skoraj identično tisti ruski letošnji beri, ko je pred predsednika Medvedeva morala stopiti z “le” trojnim zlatom. Domačini so jih v žep pobasali kar 14, kolikor znaša skupni izkupiček vseh ruskih kolajn na letošnjih zimskih olimpijskih igrah.

“Med vsemi poraženci si prvi v vrsti. Si poraženec št.1! Nihče ni tak poraženec kot ti..”

In čeravno smo že vsi pozabili na Mitjo Kunca iz Lillehamerja 1994, ko je za las zgrešil podij, zapomnili smo si le slalom smrti, kjer je slavil Thomas Stangassinger pred Albertom Tombo in Juretom Koširjem, pa je srebrna medalja zagotovo najbolj nehvaležno odličje. Leta 1998 je eden najboljših stand up komikov na svetu Jerry Seinfeld v svojem poslovilnem teve nastopu “I’m telling you for the last time” na HBO razložil ravno ta problem..

Saj kdo pa se še spomni poražencev razen njih samih? Ali morda veste kdo je bil drugi lani v F1? Kdo je bil olimpijski podprvak v hokeju na ledu na zadnji olimpijadi? Prav zato v socialistični Rusiji in kapitalistični ZDA, pa v ljudski republiki Kitajski, štejejo le zlata odličja. Vse ostalo ni omembe vredno.