Nedelja, 4. maja 1980. Ura je 15.05, ravno v času nedeljskega počitka, tik po kosilu, ko se iz radia zasliši žalostna vest – umrl je tovariš Tito! Jokali so vsi. Tudi tisti, ki ga niso imeli radi. Tito je pač bil velik. Večji od drugih svetovnih državnikov, ki so kraljevali pred njim in po njemu. Vse pove njegov pogreb, ki je bil večji od pogrebov teh in onih komercialnih zvezdnikov. Jah, Tito je bil vendarle kult, lik in pop ikona.

Josip Broz Tito je bil večji od vseh, ki so prišli za njim. Postaja pa še večji, na račun tistih, ki želijo obračunati z njim

Na živce mi gre, ko se današnji politiki ukvarjajo z likom “tovariša Tita”. Predvsem zato, ker obračunavajo z mrtvo osebo in njegovimi kvazi protipravnimi dejanji. Jebiga, Tito je bil takšen kot smo hoteli, da je in kaj bomo zdaj spreminjali? Na živce mi gre neko potvarjanje zgodovine na račun političnih točk in pranja dejanj lastnih prednikov. Pustimo zgodovino zgodovinarjem, ki po možnosti ne bodo opredeljeni z ideologijo njim simpatičnih strank. Blah. Na televiziji pa namesto polemik o gospodarski krizi in rešitvah iz nje spet eno in isto – staro, kako je Tito slab in kako si ne zasluži uličnih poimenovanj. Saj ne, da si želim kakšne ulice z njegovim imenom, čeprav sem pozdravil Hrvate v Istri, ko so staro poimenovanje vendarle ohranili, prej me zmoti tisto nasilno odstranjevanje imen ulic in kvazi zamenjava. Tisto pa ja.

Nič ni narobe, če ima ulica poimenovanje po osebi iz zgodovine. Bolj narobe je, če poimenujemo ulico po živi osebi ali po nekom, ki nima logične veze s poimenovanjem npr. Pučnik z letališčem.

Narod brez zgodovine ni narod. Mi se že obnašamo tako. Dva milijona nas je in vedno znova se jebemo v glavo kdo je bil v partiji, kdo žere narezek za veliko noč in kdo si za božič poje sveto noč. V resnici pa se vračamo na stara pota, ko nujno rabimo nekega učitelja, ki nas vodi. Pastirja, kot je lepo nekoč dejal Franc Rode. K enoumju. K eni resnici. K sužnjelastništvu in diktaturi. Smo res to hoteli? Smo si res tega želeli?

Uz maršala Tita