Medtem ko vsi že nestrpno čakamo na pričetek nogometnega svetovnega prvenstva v Južnoafriški republiki, selektor Matjaž Kek pa je tudi že določil potnike za odhod na črno celino, sem v roke prejel knjigo Jake Lucuja. Poljub sreče – Zgodba o mali reprezentanci velikega srca, ki je zlomila ruskega medveda bo dobro čtivo pred petkovo generalko, katero bom kot edino domačo tekmo v tej “drugi” pravljici moral izpustiti, saj bom drugič v osmih mesecih preizkušal afriško podnebje.

Poljub sreče - Zgodba o mali reprezentanci velikega srca, ki je zlomila ruskega medveda

Pred petkovo generalko v Ljudskem vrtu, ko bo naša izbrana vrsta v postavi Samir Handanović, Jasmin Handanović, Aleksander Šeliga, Bojan Jokić, Marko Šuler, Boštjan Cesar, Branko Ilić, Matej Mavrič-Rožič, Elvedin Đinić, Mišo Brečko, Suad Fileković, Andraž Kirm, Andrej Komac, Rene Krhin, Dalibor Stevanovič, Robert Koren, Aleksander Radosavljević, Valter Birsa (sredina), Milivoje Novaković, Zlatko Dedić, Zlatan Ljubijankić, Nejc Pečnik in Tim Matavž uigravala zadnje akcije z Novo Zelandijo je tudi že jasno, da med potniki ne bo Mirnesa Šišića, Darijana Matiča in Dejana Kelharja. Malce nenavadno, da je iz seznama 23 odletel prav hitronogi in spretni Šišić, ko je nekaj časa celo veljal za morebitnega jokerja, ki bi lahko presenetil z eno potezo. “Ogrodje ekipe bo podobno tistemu iz kvalifikacij. Nespametno bi bilo sedaj razbijati uigran sistem,” mi je v enem izmed zadnjih intervjujev dejal slovenski selektor v čigar strategijo več ne bi smel dvomiti, saj nam je vsem zaprl usta, ko je reprezentanco kot Feniks iz pepela v že izgubljenih kvalifikacijah dvignil nazaj na noge.

Treba pa je tudi poudariti, da bo tekmovalni sistem na SP povsem drugačen tistemu iz kvalifikacij, pa tudi celina je čisto nekaj drugega. Nekaj novega za večino fuzbalerjev, tudi domačinov, saj so mnogi bolj kot ne svoje znanje utrjevali po evropskih mestih. Vse bo tudi odvisno od trenutnega ugodja in počutja. Ne nazadnje JAR velja za eno bolj nesigurnih držav na svetu, kjer je kriminal del vsakdana. “Zdaj pa bodi v takšnih situacijah sproščen,” dodaja Zlatko Zahović in istočasno opozarja, da se lahko slovenska idila hitro sesuje že ob prvi napaki na igrišču.

Sam Slovenijo uvrščam visoko. Kljub temu, da imamo v skupini C Angleže, bi ob uspešnem štartu – z Alžirci ne bi smeli imeti večjih težav, saj nam njihov nogomet – udari navali – še kako ustreza, potem so tu še ZDA, ki nas tako ali tako ne poznajo in nas podcenjujejo – prav z izumitelji najbolj pristranske stvari na svetu igrali sproščeno, na rezultat. Bomo videli. Vse bo jasno že v prihodnjem tednu.

H knjigi – padla mi je v oči včeraj zvečer na Petrolu (imela je podobne fotografije iz naslovke, kot jih imam sam v arhivu – torej sva z Delovim fotografom stala drug ob drugem), po tem ko smo po dolgem času udarili odbijalko. Takšne knjige vzamem že zato, da počekiram fotografije drugih avtorjev in spisano zgodbo skozi oči in misli nekoga, ki je bil istočasno z mano na tistem dogodku. Je morda videl kaj česar jaz nisem? Ali je videl nekaj povsem drugače kot jaz? Kaj je videl več od mene? To so vprašanja, ki mi šinejo skozi misli, ko se ustavim ob takem članku/tekstu/knjigi.

Všečno, da Lucu primerja nekatera obdobja slovenskega oz jugoslovanskega fuzbala. Pa naslovi poglavij, ki imajo vedno dvojni pomen, npr. Zlati Zlatko vsi zlati. Spominjajo tudi na tisto staro nogometno pravljico, ki bi jo marsikdo rad hitro pozabil, potisnil v kot, npr. (Avto)gol v snegu. Prav prijetno je brati, da se ljubljanski novinar zaveda, da ima Ljudski vrt in Maribor svoj čar in pomen. Mnogo novinarjev ter drugih nogometnih delavcev bi rado v tem času, ko smo Slovenci ponovno dobili svoje nogometne heroje, pozabilo na “srce juga”. ki je Slovenijo vrnil na žogobrcarski zemljevid sveta.

V enem mojih zadnjih zapisov o reprezentanci in mariborski publiki sem izpostavil statistični podatek, ki bi moral obveljati. Marsikdo izmed tistih pametnjakovičev, ki želi načrtno preseliti reprezentančni nogomet spet nazaj v Ljubljano, na Stožice, bi si moral ta podatek zapisati za uho.

Po drugi strani je obisk 12.000 gledalcev za 110.686 glavi Maribor (ob popisu 2002) izjemen zalogaj. Posamično reprezentančno tekmo namreč obišče vsak deveti prebivalec mesta ob Dravi. V Ljubljani bi ob svojih 265.881 prebivalcih (ob popisu 2002) moralo posamično reprezentančno tekmo obiskati najmanj 28.837 gledalcev, da bi se statistično približali Mariboru.

Poljub sreče (Delo, 2010) ima 217 strani, mehke platnice in je dobro in tekoče čtivo pred prvo tekmo naše izbrane vrste na SP.