50 odtenkov sive: najbolj precenjen film v zadnjem času

February 12th, 2015  |  od markopigac | Kategorija Slider, TV & kino

50 odtenkov sive je ena izmed najbolje prodajanih in branih knjig v zadnjem času. Zato je bilo filmsko nadaljevanje logično. A globoko precenjeno.

Fifty Shades of Grey / 50 odtenkov sive

Romantična drama

Dolžina: 2 h 5 min / 125 min

Leto: 2015

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Scenarij: Kelly Marcel po romanu E.L. James

Režija: Sam Taylor-Johnson

Igrajo: Dakota Johnson, Jamie Dornan, Jennifer Ehle, Luke Grimes, Marcia Gay Harden, Max Martini, Eloise Mumford, Dylan Neal, Rita Ora,Victor Rasuk, Aaron Taylor-Johnson

Povezava do video posnetka je tukaj : http://www.youtube.com/watch?v=CQERFnGvi_A

Fifty Shades of Grey / 50 odtenkov sive

Naj na začetku že takoj priznam, da romana nisem prebral, čeprav se mi je v mimohodih vseh okoliških supermarketov dobesedno metal v naročje. Nak. Raje sem kupil biografijo Sira Alexa Fergusona in si (trikrat) pogledal dokumentarni pornič Jenne Jameson. Več sem odnesel. Vem.

50 odtenkov sive oz 50 odtenkov Christiana Graya v slikosuški obliki je kvazi sadomazo softič, ki ne ve ali bi ali pač ne. Pornolog Max Modic je včeraj na moj Facebook zapisal, da filma zagotovo ne bi rolali v družinskih kinematografih, ako bi se pojavilo več gole kože kot jo dovolijo ostre cenzorske oči Hollywooda. In še kako prav je imel. V filmu ni ničesar. Ne zgodbe, ne igralcev, še manj dobre scene. Le hladna lekarniška sivina, ki daje občutek modernega tajkunizma.

Prvo ritomiganje zaznamo šele v 35. minuti, pa še to iz offsidea. Tudi sicer glavni protagonist, Gray, nikoli ne pokaže oneja. Punce oz žene so na polnočni predpremieri v mariborskem Koloseju sedle v 4. vrsto z enim samim razlogom: “Da bodo stvari iz tega zornega kota videti še večje.” Prijateljčka od Jamieja Dornana, ki v filmu nastopa hladno in togo, čeprav si je omislil pravi jebodrom za zaprtimi vrati. Tudi seksa namreč tako leseno, da avdicije v Vzhodni Nemčiji na prelomu osemdesetih ne bi nikoli opravil.

Množice so drle v kinematografe samo z eno željo – imeti možnost videti priročnik dobrega fuka in se tudi kaj pametnega naučiti za prakticiranje po domačih spalnicah. Na koncu pa naletiš na plehke dialoge, ki so jih – ponovno sodeč po odzivih – poznali že iz knjige, ter jih veselo momljali poleg kot sam vnaprej recitiram enovrstičnice v Rambu, Komandu, Rockyju ali Terminatorju. V filmih, ki sem jih videl že 375-krat in jih znam na pamet kot poštevanko sredi noči. Ne morem verjeti, da so eni odšli po lekcijo spalniških vragolij na polnočno premiero v kino, namesto, da bi novitete doma v miru pretočili kar iz Privatove zbirke ali od Videorame oz Wicked picturesa.

Nekoč mi je slovenski režiser Mitja Okorn dal dober filmski nasvet, ki me še ni izdal. In sicer, če se do 17. minute v filmu nič ne zgodi, gledaš sranje in je bolje, da preklopiš oz zapustiš kinematograf.  V 17. minuti smo glavni ženski lik Ano Steele, prijetna in nevpadljiva punca, zalotili – za njo – v netipični službi. Neke vrste kmetijski zadrugi, ki pa nam je dala upanje. Nekoč so porniče namreč snemali s tovrstno tematiko. Vodovodarji, vrtnarji, torej – kmetijska zadruga so iz zagat reševali zapostavljene soproge.

Ne pozabimo, govorimo o vsebini, ki je jebodromska, mi pa v eni uri še nismo nič doživeli. Le neko podpisovanje pogodbe. Če bi se Slovenci zanimali za pogodbe in drobni tisk, ne bi danes imeli težav s švicarskim frankom.

Ima pa film eno veliko slabost: skoraj ne moreš verjeti, da je diplomantka (glavna igralka), v današnjem času, še vedno nedolžna, polnoriti milijonar pa da ima samo sadomazo fetiše z eno spolno partnerico. Vsaj po tem kar vidimo in vemo, si tovrstni kalibri omišljajo orgije z vsem živim. Kot poznamo iz slovenske zgodovine, tudi s psi.

Filmska različica je veliko obetala. Skoraj preveč. Na koncu smo dobili posesivnega moškega z manjvrednostnimi kompleksi in mlado kot že rečeno nedolžno in vsega željno študentko, ki želi z dobrih seksom vstopiti v svet odraslih. Ob tem podleže še Štokholmskemu sindromu, ki ga komaj na koncu obvlada in reče jasen NE! Film se tako konča še preden se je prav začel. Ker gre za manijaški sadomazohizem (in jemanje nedolžnosti) pričakuješ tudi kakšno sled krvi, sled bičanja, ne nazadnje sled sperme. Pa ni ničesar. Cenzura na višku.

V resnici pa precej o svojem spolnem življenju povedo obiskovalci kina, predvsem ženski del, ki se butasto smeji ob vsakem golem prizoru (ki se prav začne ponavljati šele po prvi uri projekcije). Dobiš namreč občutek, da so punce, ženske, dame spolno nedozorele. Kot glavna protagonistka franšize. V 21. stoletju, kjer osnovnošolci tekmovaje drkajo po javnih vecejih, nedolžnost pa vraževerno morajo pustiti na prehodu v srednjo šolo, so glavni akterji filma bolj zastareli od najbolj zavrtih nacij bližnjega vzhoda.

Romantična drama, ki bi morala stati ob boku Devetih tednov in pol, Zadnjega tanga v Parizu ali recimo Emanuelle, kot me je na twitterju med projekcijo dreznil filmski kritik Iztok Gartner, je daleč od romantike in primerjav s temi megauspešnicami. Tako igralsko kot vsebinsko. Pa še nekaj je – če nekateri Kim Basinger še danes vidijo kot boginjo, upam staviti, da tudi največjim geekom kolega v niti enem prizoru 50 odtenkov sive ne bo nabreknil s krvjo.

P.S. Film je v resnici reklama za Apple in Audi.

Ocena: 3/10