Posvetitev pomladi (Le sacre du printemps) je kultno glasbeno delo 20. stoletja, ki ne predstavlja le preobrata v glasbeni poetiki samega Stravinskega kot skladatelja, ampak je obenem tudi prelomnica v glasbeni zgodovini. Skozi to delo spremljamo evolucijo plesa v 20. stoletju, vse od prve postavitve Nižinskega v Parizu leta 1913 pa do danes. Iniciacijo Clugove postavitve predstavlja prav izvirna plesna kreacija Nižinskega zaradi njegove hermetične koreografije in "moteče" naprednosti za tedanji čas; svojo interpretacijo Posvetitve pomladi je Edward Clug tudi zasnoval kot poklon Nižinskemu in njegovemu razvpitemu (ne)uspehu ob pariški premieri, ki je postala dinamični temelj razvoja modernega plesa v 20. stoletju.
Clugova interpretacija Posvetitve pomladi ostaja na vsebinski ravni zvesta glasbeni strukturi in prvotnemu libretu, ki izhaja iz legende iz predkrščanskega, tj. poganskega časa v Rusiji. Legenda pripoveduje o ritualu žrtvovanja device, ki mora plesati do smrti v poklon pomladnemu božanstvu, da bi to povečalo rodovitnost zemlje. V ikonografskem smislu se predstava navezuje na etnografske simbole starodavne ruske legende: ženske z dolgimi pletenimi kitami in z rdečimi ličnicami ter moški z bradami – dva spolna simbola moškega in ženske, izolirana v sodoben čas in prostor, v katerem se bo zgodila "posvetitev" pomladi prihajajočega leta.
V približno istem času, ko je luč sveta ugledal balet Posvetitev pomladi (leta 1913), je Stravinski pripravljal skice za še eno baletno stvaritev, ki jo je skladatelj posvetil baletnemu impresariju Sergeju Djagilevu in njegovi skupini Ruski balet. Toda glasbena podoba skladbe, ki jo je Stravinski pred praizvedbo v koreografiji Bronislave Nižinske poimenoval kot Les noces (Svatba) z opisnim podnaslovom "koreografirani prizori z glasbo in petjem", je do trenutka praizvedbe 13. junija 1923 terjala večletno genezo. Po prvih skicah in izvlečku partiture, ki je bil dokončan oktobra 1917, se je Stravinski posvetil pisanju libreta, pri čemer je izhajal iz ljudskih svatovskih besedil, ki jih je zasledil v zbirki ljudskih pesmi Petra Kirejevskega iz leta 1911. Večina pesmi, ki jih je uporabil Stravinski, je iz južnega in zahodnega dela Rusije, pri čemer je ohranjena avtentičnost tradicionalnih lokalnih praks: vaški pevci ob praznikih namreč niso peli besedil na točno določene melodije, ampak so kratke odlomke besedila in melodije sestavljali poljubno in naključno. Tako se tudi v Svatbi odlomki svatbenih pesmi, vzkliki, dovtipi in zbadljivke naključno povezujejo med seboj, s čimer libreto spominja na ljudski jezik, v katerem se razkrivajo globinske in arhaične plasti ruske folklore.
Po dolgotrajnem procesu izčiščevanja orkestracije se je Stravinski naposled odločil za štiri pevske soliste, mešani zbor in dve skupini tolkal (bodisi z nedoločljivo ali določljivo tonsko višino) in štirimi klavirji, ki jih v sodobnih izvedbah nadomesti orkester. Sama struktura baleta, ki se v zvočnem smislu sicer opira na izrazito ritmičnost in poudarjen mehanicizem tolkal, je dvodelna, ki jo zaokrožujejo štirje prizori – Kite (las), Na ženinovi domačiji, Nevestino slovo in Poročno slavje. Kot zgovorno namiguje naslov, gre za poročni ritual oziroma svatbo, o kateri sta se v skladu s tradicijo vnaprej dogovarjali družini ženina in neveste. Ruralna zamejenost vaške skupnosti je v glasbi Stravinskega ponazorjena z ritmično strogostjo in asketsko togostjo, katerima se upirajo negotova čustva mladega para v času pred samo svatbo. Skozi ples se nanizajo različni "stadiji" rituala, med katerim se ženin in nevesta pred občestvom svojih družin sprva počutita kot žrtvi (kar je nenazadnje tudi zanimiva podobnost z vsebino Posvetitve pomladi), toda z naraščajočo intenziteto se začenja sproščati strast, z njo pa začenja izginjati bariera med moškim in žensko. Ko so vsi strahovi pregnani, mladoporočenca odideta novemu življenju naproti.
Dirigent: Simon Krečič
SVATBA
Pevski solisti
Andreja Zakonjšek Krt, sopran
Dada Kladenik, alt
Tim Ribič, tenor
Janko Volčanšek, bas
Plesalci
Nevesta Monja Obrul, Catarina de Meneses
Ženin Tamas Darai, Jan Trninič
Nevestina mama Evgenija Koškina, Tijuana Križman Hudernik
Ženinov oče Sergiu Moga, Gaj Žmavc
Lažna nevesta Sytze Jan Luske, Lucio Mautone
Tijuana Križman Hudernik, Beatrice Bartolomei, Asami Nakashima, Ema Perić, Mirjana Šrot, Olesja Hartmann Marin, Mina Radaković, Tea Bajc, Hristina Stojčeva, Satomi Netsu
Andrea Schifano, Yuya Omaki, Davide Buffone, Matteo Magalotti, Tomaž Abram Viktor Golub, Lucio Mautone, Christopher Thompson, Tim Dolinšek, Maro Vranaričič*
*Konservatorij za glasbo in balet Maribor
Pianisti Sofia Ticchi, Stefan Pajanović, Kristina Golob, Tomaž Zamuda
Tolkala Robert Krček (timpani), Lovro Ašič, Krištof Hrastnik, Antonio Hojsak, Blaž Satler, Luka Jahn
Zbor Opere SNG Maribor
Ustvarjalci predstave
Asistent koreografa Gaj Žmavc, kostumograf Leo Kulaš, scenograf Marko Japelj, oblikovalec svetlobe Tomaž Premzl, zborovodkinja Zsuzsa Budavari Novak
POSVETITEV POMLADI
Izbrana Evgenija Koškina, Asami Nakashima
Tijuana Križman Hudernik, Catarina de Meneses, Asami Nakashima, Mirjana Šrot, Olesja Hartmann Marin, Monja Obrul, Ema Perić, Beatrice Bartolomei, Mina Radaković, Tea Bajc
Sytze Jan Luske, Yuya Omaki, Jan Trninič, Davide Buffone, Matteo Magalotti, Tomaž Abram Viktor Golub, Tamas Darai, Andrea Schifano, Lucio Mautone, Christopher Thompson
Simfonični orkester SNG Maribor
Koncertna mojstrica Oksana Pečeny
Ustvarjalci predstave
Asistent koreografa Gaj Žmavc, kostumograf Leo Kulaš, scenograf Marko Japelj, oblikovalec svetlobe Tomaž Premzl, oblikovalca zvoka Gregor Mendaš, Gorazd Vever
