Od leta 1999 so zmagali glasbenik Vlado Kreslin, sociolog Matjaž Hanžek, tedanja generalna državna tožilka Zdenka Cerar, urednik pri Cankarjevi založbi Zdravko Duša, igralec Polde Bibič, univerzitetni profesor prava Lojze Ude, primarij Kurt Kancler, tedanji predsednik vlade Janez Janša, kardinal Franc Rode, sekretar Društva gluhih, naglušnih Podravja Milan Kotnik igralec Matjaž Javšnik in pravnik Ciril Ribičič.

O založniški hiši Delo revije vemo skorajda že vse, saj so njeni zaposleni in honorarni sodelavci v javnost prenesli vse kar se pač prenesti da. Tudi bizarnosti, katerih bi se morali kot novinarji sramovati.

Ne glede na to, da so blagovne znamke Dela revij skupaj z vodstvom založniškega podjetja z zadnjimi dejanji povsem uničili, pa nekateri njihovi časopisi še naprej izhajajo. Denimo zadnja Lady že spada med eno bolj zanimivih revij, saj ima na naslovnici politika Janeza Janšo, v notranjosti pa še njegovo življenjsko zgodbo. O Janši so zaposleni na Delu revijah znali še pred nedavnim povedati, da je vršil pritiske nanje, saj je želel pozdravljati bralce iz naslovnice Obrazov.

Zadnja naslovnica Lady je mimogrede povsem politično obarvana. Poleg Janše sta na njej še Borut Pahor in Franc Kangler, tako da nihče ne more reči, da ni uravnotežena. Le, da je Janša z Urško, Pahor z “ljubico”, Kangler pa kot policaj.

Mimogrede, a ni Lady najstarejši britanski tabloid, ki ima povsem enak font z dotičnim iz Dela revij? Zakaj v prvem slovenskem ženskem tabloidu ni nikjer zapisano, da je to britanska franšiza oz. zakaj ni nikjer navedeno, da so se zgledovali po Britancih?

Naslovnica Lady z datumom 17. avgust

..in notranjost v kateri Lady do detajla natančno opiše Črtomirjev porod iz 18. avgusta

Tabloid Lady izhaja že 125 let v Veliki Britaniji in ima povsem enak izgled kot tale naš. Le da pri našem nič ne piše ali so se zgledovali po njem in ali mu plačujejo tantieme. Fotka je simbolični print screen serije Only Fools and Horses iz začetka osemdesetih z Rodneyem med prebiranjem ravno revije, ki bi si jo naj kakih petnajst let kasneje izmislila Bernarda Jeklin.

Ko sem pred nekaj tedni poslal novinarsko vprašanje na Medobčinsko redarsko službo Maribor, saj me je zmotilo, da je na 6. otroški varnostni olimpijadi pred Dvorano Tabor ravno soorganizator – Medobčinska redarska služba, najočitneje kršila prometne predpise, svoje vozilo so namreč pred vhodom prireditvene dvorane, kjer se je takrat ravno v praksi izpopolnjevalo 120 osnovnošolcev, je bil njihov odgovor skop.

“Kot izhaja iz fotografije je res, da je vozilo Medobčinskega redarstva parkirano na prostoru, ki s talno označbo označuje parkirni prostor, namenjen parkiranju invalidov. Tudi ugotovitev, da je v tem času potekala prireditev Otroška varnostna olimpijada povsem drži. In prav zaradi izvedbe prireditve je bilo parkirišče delno zaprto za promet. Organizator prireditve je predvidel tudi predstavitev raznih služb, ki se kakor koli ukvarjajo z varnostjo. Parkirni prostori, kjer je bilo parkirano vozilo Medobčinskega redarstva, so bili namenjeni prav temu, da se na njih parkirajo vozila policije, redarstva in ostalih služb z namenom, da si jih bodo otroci in ostali obiskovalci lahko ogledali. Vozilo policije (modro kombinirano vozilo) je na vaši fotografiji prav tako vidno ter parkirano na enak način. Glede na opisano velja, da se občinski redar Medobčinskega redarstva, na območju, ki je bilo za promet zaprto, ravnal po navodilih organizatorja in s tem ni prekršil ničesar, kar bi prekršil na javnih prometnih površinah.”

S temi besedami je svoje zaposlene branil Danijel Železnjak. Vendar njegova razlaga povsem ne drži. Prireditveni prostor vsaj tam, kjer je bilo parkirano vozilo mestnih redarjev, ni bil delno zaprt – ograjen, zato so vendarle veljala predpisana cestno-prometna pravila.

Vozilo Medobčinske redarske službe Maribor parkirano na parkirišču za invalide pred Dvorano Tabor v času VI. otroške varnostne olimpijade (Foto/Marko PIGAC)

Po drugi strani pa bi se fantje v takih primerih – četudi bi imeli zaprt prireditveni prostor – morali držati starega slovenskega pregovora, ki pravi: “Kar se Janezek nauči – to Janezek zna!” 120 malih Janezkov je vozilo ne-hote opazilo in se tudi naučilo, da bodo kdaj izkoristili tovrstno parkirišče zase, kajne?

Na križišču Puškinove in Ob železnici (pri Pekarni) pa je ob današnji “novi cestno-prometni avtoriteti” s katero nas bombardirajo iz vseh strani za humor poskrbela še Snaga. Zabojnik za smeti je namreč parkirala kar improvizirano ob vozila. Kot, da je to osebni avtomobil. Škoda, da na tleh niso zarisane bele črte – parkirni boksi.

Snagin zabojnik parkiran kot avtomobil na križišču med Puškinovo in Ob železnici v Mariboru (FOTO/Marko PIGAC)

Plagijat začenši že s strokovno žirijo, ki jo bo vodila Miss Plagijatorstva Mojca Mavec (še pomnite tovariši kako je prepisovala kolumne?) Ne nazadnje je Mavčeva edina voditeljica med strokovno žirijo, ki jo bosta sestavljali še Severine Vučković, le-ta je s svojo pojavo v šovu dvignila največ prahu in večkratna slovenska udeleženka Eurosonga Darja Švajger. Mojo domnevo, da je Mavčeva v ekipi zaradi novinarstva, Švajgrova zaradi “poznavanja” muzike in Seve zaradi internacionalnosti ter tujega – naša ciljna skupina – pogleda, je potrdil pravkar na teveju tudi urednik razvedrilnega programa Vanja Vardjan.

Sicer pa so zanimivi predvsem nastopajoči. Hvala bogu, da jih je ravno dovolj. Ne preveč in ne premalo. Da nam palec po pilotu ne zdrsne na drug kanal. Rock Partyzani, Tabu, Nina Pušlar, Maja Keuc, Feliks Langus, LeeLooJamais, April, trio Sylvain, Mike Vale in Hannah Mancini, Time to Time in Omar Naber so slovenski kandidati za Nemčijo. Kdo se bo vozovnice najbolj veselil bo znano že kmalu. Vendarle pa lahko med klikanjem po predstavitvenih komadih ugotovim precejšnjo podobnost naših izvajalacev z že videnimi obrazci v tujini. Denimo Klinarjevi partizani niso odkrivanje tople vode, prav tako me ne more nihče prepričati, da je April slovenska Lady Ga-Ga, ker je prepoceni. Za mojo sosedo Majo Keuc sem že davno poudaril, da je njen glas sicer lep, vendar ne verjamem, da je njen, ker tudi sam znam Boro Čorbo izvrstno skinit, pa otroški Kuža pazi odpojem povsem drugače. Kozlevčarjevi (Time to Time) so se obesli na imidž že videnega norveškega Rusa Alexandra Rybaka oz bolje rečeno kar Harry Potterja, saj vsi izgledajo prav enako. Nekoč eden vodilnih slovenskih kitaristov Matej Mršnik, pa je raje kot svoje ime, uporabil star Cavazzin megahit Feliks Langus. Vendar se Mršnik verjetno niti ne zaveda, da je Langus na koncu svoje plejade klavrno končal.

Bo kar držalo, da je EMA ob pomanjkanju glasbenih oddaj – ne Videospotnice so v današnjem času absolutni passe! – edina možna / največja / in najbolj brezplačna / predstavitev slovenskih glasbenih izvajalcev.

Pravi recept za zmago na EMI

a) Glas ljudstva? (zmaga hojladrijarompompom)

b) Strokovna žirija? (zmaga prijatelj prijatelja)

c) Strokovna žirija + glas ljudstva (pop nastopač ne dobi glasov stroke)

d) Strokovna žirija in šele kasneje glas ljudstva (od dveh slabih, od prijatelja prijeteljev, zmaga lepši)

Pravega recepta ni, saj je v glasbi nemogoče tekmovati. Vedno se bo namreč zgodil Vili Resnik (Naj bogovi slišijo) in Roberto Magnifico (Silvija) ter najbolj oportunitetna hamletovska dilema kaj bi bilo, če bi bilo. Vedno se bo zgodila Saška Lendero. Pametnjakoviči, ki ne kličejo, a ta show gledajo, pa bodo znali razložiti zakaj zmagovalec ni in ni pravi.

Kako zmagati na Evrosongu?

Težko. Prvič, ker slovenska diaspora v tujini ne živi, zato si odzivnosti gastarbajterjev in pribežancev ne moremo obetati (kot si to lahko BiH, CRO, SRB, Makedonija). Ne moremo niti računati na prijateljske glasove naših ljubih sosedov, ker s sosedi – roko na srce – nismo v dobrih odnosih.

Rešitev:

Visoko uvrstitev – morebiti celo zmago – lahko realno pričakujemo le z najemom klicev v tujih državah. Ja, prav ste prebrali! Najamemo svoje glasovalce v tujini! Če si zmage le želimo.

Za generalnega sponzorja slovenske EME tako določimo npr. prodržavni Telekom (ki se na krovni prireditvi pojavi le z logotipom, moderatorje in prireditev itak plačajo naročniki RTV), potem pa svoj vložek le-ta ŠELE upraviči v tujini. Se pravi – šele ko se zmagovalec plasira naprej – pri svojih telekomunikacijskih-mobilnih partnerjih po grosistični ceni.

Prevod:

Telekom s svojo priključeno firmo Mobitel plača glasovalni stroj za glasove v državah, kjer si uspešnosti pri glasovih ne moremo obetati.

Pa imamo Evrosong doma, zmagovalca, in naši srčki so lahko potešeni.

Realnost:

potem pa se zgodi Marija Šerifović, ki zmaga, organizatorjem domače prireditve pa naredi le nepotrebne stroške, kot izvajalka pa na koncu klavrno ponikne v neznano.

Alfi Nipič je nekoč prepeval v Avsenikih in podarjal silvestrske poljube, danes pa ga lahko vidimo v poceni vedeževalski reklami

V podobni reklami sem pred tedni ujel radijca Saša F. Pappa, ki je oglaševal Kosmodisk. Ob teh sranjih tipa “Pokličite še danes in vaša hrbtenica vam bo hvaležna,” se večkrat vprašam do kje so meje etike tistih, ki zastavljajo svoje ime, mislim na vse pomembneže, ki so nastopali v teh tipskih reklamah, pa izdelka niso niti poskusili kaj šele kupili.

Radijec Sašo Papp se je odločil promovirati eno najuspešnejših slovenskih zgodb - Kosmodisk