Click here to view the embedded video.

Grega Repovž, predsednik DNS ter glavni in odgovorni urednik Mladine:”No, in potem (v Bruslju) srečamo vašega župana (Franca Kanglerja). In on reče, zdaj pa gremo na pijačo, ne?! Jaz častim!”

Sicer pa je na včerajšnjem Družabnem družboslovju odgovarjal še na  vrsto vprašanj različnih tematik, tudi o tem kako je postal predsednik “najbolj spornega slovenskega društva”. “Največji krivec za to je Marko Crnkovič!” pravi, ki ga je poslal v boj z dvema radijcema RTV Tatjano Pirc in Vojkom Brvarjem. Zaradi njunih medsebojnih obračunavanj se je na koncu prvega izmed treh dosedanjih mandatov veselil prav Repovž.

Click here to view the embedded video.

“In potem sva s tedanjim direktorjem Mladine hodila pač od enega do drugega, ter iskala lastnika, dokler nisva izvedela, da ima Mladina enega velikega oboževalca za mejo..”

Razblinil je staro Požarjevo zgodbo o lastništvu Mladine, dotaknil se je tudi  največjega problema slovenskih novinarjev, medijev, njihovih lastnikov, študentov FDV ter poslanstva oddaje Svet. Ni se strinjal z mojo trditvijo, da je prav zaradi takšnih oddaj, pa tudi denimo Požareporta, včasih javnost seznanjena z drugo – morda pravo platjo. “Za dilda smo vsi izvedeli še isti trenutek,” pravi, kar drži za novinarje, ne pa tudi za ostalo javnost, vendar pisal o tem ni tisti dan nihče. Denimo “najboljši” slovenski raziskovalni novinar Rok Praprotnik je na svoj FB zapisal, da upa, da o tem slovenski mediji ne bodo pisali!

Click here to view the embedded video.

“Edini način, da tam nastopim (z govorom) je, da sem kandidat..”

Predsednik DNS je povedal, da prispevkov nekdanjega Večerovega Mira Petka ni aktivno spremljal, čeprav je redni bralec časnika s težo. Ga pa ne moti, če je svojo “usodo” Petek politično dobro vnovčil. Niti ga ne (z)moti, če se za politično pot odločajo drugi slovenski novinarji ali se iz politike vračajo nazaj na stara delovna mesta. Beseda je tekla tudi o Mladinini peticiji zoper vojsko, katero pa je označil kot izvrstno marketinško potezo, pri kateri je levji delež nosila sama ministrica za obrambo Ljubica Jelušič.

CNN je Portorož brez naše vednosti hladnokrvno dodelil Hrvatom

Piranski župan Tomaž Gantar bi moral nemudoma poslati javno (medijsko) opozorilno noto na CNN ter jih krati podučiti kako in kaj. Pa bi si pridobil kar nekaj pozitivnih točk pred jesenskimi volitvami.

Kličite in se jočite ter veselite z nami! Ker Slovenija je končno dobila talent! Pa naj se ob tem spomnim še na Bulića iz Viktorjev, ki je dejal, da je treba v Sloveniji gosti po slovensko. Me zanima koliko slovenskih komadov bodo mladi talenti prepevali tokom vseh oddaj.

(Aja, nobene. Ker potem bi to bil nedeljski večer z Mariem.)

P.S.1 – zanimivo, da v žiriji ni Slavka Avsenika, ki je res slovenski talent. V žiriji so ljudje, ki morajo zveneti angleško. Tudi Lucienne, ki ni Slovenka. Brane Kastelic, heh. Njegove zgodbe o Beatlih, kraljevi družini in fuzbalski smetani niso nič novega, le preskliping s tedenskim zamikom že videnega v Sunu in na BBC.

P.S.2 – Slovenija ima res talent. Za reciklažo starih oddaj, ki so jih že vsi, zagnali pred nami.

Click here to view the embedded video.

Tadej Toš, brez cenzure. (Vem, jezen bo, ker sem objavil ta video, ampak, brez cenzure zveni veliko bolje, kajne?)

P.S. Upam, da bodo Jonasove Prepisane odvrteli tudi na Popu, če so jih kar dvakrat tako vehementno zreklamirali.

P.S.2. Hvala bogu, vsaj Dragana Bulića ni nihče cenzuriral. No, po drugi strani, pa tudi standing ovationa ni doživel.

P.S.3. Bulića ni nihče uspel cenzurirati, si je pa kar sam zabil gol – avtogol.

Click here to view the embedded video.

Štulić je v komadu Voljela me nije nijedna dodal prvine narodne glasbe, zato ni nič nenavadno, če je tudi pri nas postala to praksa

O Štuliću oz o njegovi biografiji “Fantom slobode”, ki jo je jasno popljuval ne da bi jo sploh videl oz prebral, sem pred štirimi leti spisal prvo uradno slovensko recenzijo za spletni časopis Rockonnet. Ko jo berem danes, si egoistično priznavam, da boljšega prostega spisa o liku in delu JBŠ ne bi mogel napisati nikoli več.

Distribucija: Dallas Records, 2006

Knjiga je že pred izidom dobila status bestsellerja. Branimir Johnny Štulič, alfa in omega zagrebške Azre. Kontraverzni avtor in mistični glasbenik. Mit, ki ostaja. Legenda, ki hodi. Živo božanstvo. Z eno besedo kult. Njegova glasba in teksti imajo globino. Njegovo delo je več kot pa le muziciranje. Človek je fenomen. Težko ga je razumeti. A ga enostavno moraš imeti rad. Buri duhove, čeprav se z glasbo že nekaj časa več uradno ne ukvarja. Danes denimo, ena izmed največjih zvezd rock n rolla pri nas, v Utrechtu (Nizozemska) vozi taksi in brca žogo. Z mediji ne komunicira. Na Hrvaško se sploh več ne vrača. Mnogi boste rekli – utrganec. Tribute to Azra koncerti pa so zmeraj polni. Pa naj bodo odigrani pri nas ali v tujini. Pa njega sploh ni zraven. Džonijeva glasba ima svoj flow. Obiskujejo jih vse generacije. Džoni je pač bil car. Samouk. Vojaško dete. Proletarec. Upornik. Še prijatelji so ga težko razumeli, imel pa je vedno najboljše ženske. Nobena o njemu, še danes, ne najde žal besede. Niti tiste, ki jih je pustil čez noč.

Johnny B. Štulić, kot ga poznamo še iz časa Azre

Prav zato je njegova knjiga bila še bolj zanimiva kot pa lanskoletni dokumentarec hrvaške tv »Kdo so liki Džonijevih pesmi?«. Zadnji premiki na nekdanji jugoslovanski rock sceni, posebej reunion sarajevskih Bijelo dugme, pa ljudi silijo v razmišljanje in špekuliranje o reunionu Azre.
Hrvoja Horvata, avtorja knjige, sicer ne poznam. Vendar lahko z gotovostjo trdim, da se je spustil v težko delo. Pisati biografijo enega izmed največjih rokerjev na Balkanu, če ne že v Evropi je izjemno težavna stvar. Posebej, če je lik kompliciran kot je to JBŠ. O njemu se namreč pišejo eseji, raziskovalne in diplomske naloge. Pa tečejo razprave na filozofskih fakultetah, katero je tudi sam obiskoval, pa nikoli dokončal. Njegovo glasbo bi naj poslušal celo Kurt Cobain (Nirvana) in kradel melodije. Horvat je padel na »izpitu«.

Apetiti po informacijah so bili ogromni. Džoni, ki je igral pri Parnem valjku, je namesto basista na prvi intervju vzel psa. Svoji največji ljubezni, Snježani Banović spisal več kot 110 hitov, zraven tega pa v tistem času od njih zaslužil preko dva milijona dolarjev, pač ni en larifari. Vpliv ni imel le na glasbenike. Marsikateri književnik prizna, da je še danes pod vplivom njegovega lika. A dokaj hitro spoznaš, da je omenjena biografija le skupek starih člankov in že videnih, prebranih in znanih informacij. Nič novega. Nič pretresljivega. Niti en poskus vzpostavitve komunikacije z glavnim akterjem. Le en kvazi paparazzo foto iz leta 2005. Čudno, da avtor ni poskusil najprej sam, potem pa še preko tujih (angleško govorečih) novinarjev priti do njega in do novih zanimivosti. Nič.

Džoni je knjigo označil kot »sranje«. Razumljivo. Njemu je težko ustreči. Pa vendar ni dosti od resnice. Hrvoje Horvat namreč zelo slabo pozna Azro in Džonija. Saj v nasprotnem primeru ne bi padel že pri naslovih pesmi in albumih, pa seveda osnovih podatkih iz njegove biografije.
Sicer pa je knjiga dokaj tekoče berljiva. Razdeljena na obdobja, ki so zaznamovala Džonijevo življenje. Vendar ljubitelje in interesente Azre ne zanimajo toliko stari podatki, saj so jih lahko predhodno že davno črpali pri Petru Janjatoviću.

Še vedno pa nas zanimata vsaj dva vprašanja. Bomo imeli priložnost (še) videti Azro? Se bo Džoni vrnil »domov«? Na tipična dva vprašanja ne dobimo odgovora iz prve roke.

Zakaj občinska uprava Mestne občine Maribor ne toži dotičnih novinarjev in ali ima še vedno ambicije po nakupu osrednjega štajerskega časnika:

Click here to view the embedded video.

Milica Simonič Steiner, direktorica občinske uprave MOM:”..jaz sem že povedala stališče mestne občine oz moje osebno mnenje. Mogoče nisem tipični Slovenec in se mi zdi, da lahko s pogovorom neke stvari lažje rešiš kot po sodni poti..”

Večerov urednik Peršak je na današnji tiskovki insinuacije občinske uprave označil za krivične, Simonič Steinerjevo pa pozval, da novinarje, vkolikor se jim njihovo pisanje resnično zdi žaljivo ali neresnično, prijavi na novinarskem častnem razsodišču. Podobnega mnenja so bili tudi drugi predstavniki sedme sile, saj so tiskovko označili za čisto manipulacijo.

Mariborski župan Franc Kangler je novembra 2007 že okrcal Peršaka v 8-minutnem uvodu v 10 minutno tiskovno konferenco

Click here to view the embedded video.

Franc Kangler, župan MOM:”Sam osebno nisem presenečen, da nekdo napiše taki članek..”

]]> http://www.pigac.si/2010/01/29/milica-simonic-steiner-o-veceru/feed/ 1 http://www.pigac.si/2010/01/28/bobu-bob-je-matjaz-javsnik/ http://www.pigac.si/2010/01/28/bobu-bob-je-matjaz-javsnik/#comments Thu, 28 Jan 2010 02:07:42 +0000 markopigac http://www.pigac.si/?p=3101 Med najboljšimi izjavami preteklega leta je slavil dramski igralec in eden najboljših slovenskih improligašev Matjaž Javšnik, med blogerji je ta čast pripadla Rajku Stropniku. Sicer je zabavni program v dvorani Narodnega doma vodil Sašo Hribar s svojimi imitatorji, prav tako je poskrbel za glasbene vložke in obilico cinizma na račun njegovega delodajalca – nacionalke.

Letošnji nagrajenci Bobu bob Matjaž Javšnik (v sredini), Stane Pejovnik in Rajko Stropnik v družbi Večerovcev Tomaža Ranca in Uroša Skuhale

“Očitno sem zmagal zato, ker je moja izjava - Ljudje imajo največ povedati o ljudeh, ki jih ne poznajo. – kratka, ljudje pa drugega kot SMS-jev itak danes več ne berejo,” je malce v šali, malce pa tudi zares svoj triumf s 5544 glasovi prednosti pred drugouvrščenim Miho Šaleharjem (3769) komentiral Javšnik (9313). Bloger Rajko Stropnik je konkurenco prehitel z izjavo “Kadar je le možno, se od srca nasmejte tudi samemu sebi, čeprav je to najtežje.”

Po besedah vodilnih mož Večera, so z Bobom letos dosegli rekorden odziv, saj so zbrali 49.410 glasovnic, od tega jih je bilo kar 20.006 za blogerske izjave. Akcija Bobu bob je  bila tokrat že enajsta po vrsti, še vedno pa velja za eno izmed največjih promocij štajerskega dnevnika, ki se v tem trenutku ukvarja s prodajo (lastne identitete).

Šele lani ste morali v zapor zaradi goljufij, kajne?
Tako je. Dejansko za zadeve, ki so se zgodile v letih 1993, ko sem bil direktor podjetja. Sodišče je kaznivo dejanje označilo za goljufijo, čeprav je danes to zelo sporno, saj je poslovna goljufija bila uvedena šele 1999. Zato je moje dejanje predmet presoje ustavnega in evropskega sodišča. Kot oseba Roman Leljak nisem naredil nobenega kaznivega dejanja.

Takrat ste bili mladenič v najboljših letih..
Da, star sem bil 29 let. Bil je sistem, ki se je postavljal na novo. Bančni sistem je bil pač takšen, da sem dobival kredite R+27, R je bil 12, zdaj si pa izračunajte. Od bank smo si izposojali denar tj. 4 odstotke na mesec. Banke so se postavljale na noge na račun gospodarstva. Zasebniki so ponujali 5 odstotkov, a so bile bistveno manjše garancije.

Je predrzno če rečem, da ste si takrat veliko upali?
Ne bi rekel, da sem si veliko upal. Mogoče malo preveč. Res pa je, da danes na tak način ne bi nikoli posloval. Takrat smo nastajali in bilo je marsikaj nepričakovano. Za podatek – meni so televizijo, ki je kasneje prodala POP TV, ponujali za 100.000 mark. A se mi ni zdela zanimiva.

Če vas vprašam kot zapornika, ste krivi?
Ah, seveda sem kriv, ker pač nekaterih računov v gospodarstvu nisem poravnal. Sprašujem pa se, če je to bilo vredno, da sem dobil maksimalno zaporno kazen osmih let?

Morda je bila kot praksa poduk drugim?
Ne vem, če je bila. Kaznivo dejanje je bilo storjeno leta 1993, mene pa so obsodili 15 let kasneje. Dvomim, da je to učinkovito pravno sredstvo.

Vendar poročila iz sodišča pravijo, da ste se sojenju ves čas izmikali..
Bom povedal javno: pripravljen sem umakniti kakršno koli pritožbo na evropskem in ustavnem sodišču, če mi kdorkoli dokaže, da sem izostal na eno obravnavo!

Po tem, ko pridno izdajate knjige, vaše vedenje na odprtem oddelku na Dobu pa tudi ni naklonsko, lahko pričakujete hiter pogojni izpust..
Drži, prestal sem že dve leti. V prihodnjem letu lahko pričakujem pogojni izpust.

Precej ste prisotni v zadnjem času na internetu.
Omejena mi je svoboda gibanja, ne pa tudi svoboda razmišljanja. Upam, da bomo v prihodnjih mesecih imeli možnost na Dobu dostopanja na internet.

Lani ste magistrirali iz zgodovine, lahko pričakujemo tudi doktorat? Zapori omogočajo izobraževanje, ne?
Trudim se, a zaenkrat nimam teh možnosti. Centralni zapor na Dobu mi tega ne omogoča.

Kako vas sprejemajo drugi zaporniki, zanje ste kult, ki hodi med njimi..
Obsojenci me sicer poznajo, vendar ne verjamem, da me sprejemajo kot kult. Obnašam se zelo preprosto, komuniciram z vsemi. Komu kdaj tudi kaj napišem, svetujem, to je pa tudi vse. Da imam nek specifičen status tako med obsojenimi kot zaposlenimi, pa da, saj je to tudi normalno.

V Sloveniji radi častimo kulte..
Hja, to pa je slovenski problem, da se časti neke kulte, ki si to ali zaslužijo ali pa tudi ne. V glavnem tisti, ki si to zaslužijo ne pridejo nikoli v prvi plan.

Če komurkoli omenim vaše ime, bo skupni imenovalec takoj rumen Lamborghini Diablo..
Pred rumenim sem imel še rdečega (smeh), ki pa sem ju kupil z denarjem še preden sem začel delovati kot podjetnik. Ta avto ni bil predmet nobenega kaznivega dejanja in nobena obtožnica me ni bremenila, da bi si s tem denarjem kupil ta avto. Imel sem dovolj denarja za preživetje in bil bi zelo vesel, če se s tem finančnim inžineringom ne bi ukvarjal. Pač me je zaneslo, ni pa bilo slabega namena. Podjetja, ki so bila takrat dolžna 3 milijone evrov so danes zelo vesela, ker tega denarja niso potrebovala nikoli plačati, so pa tudi oškodovanci v Mariboru, ki bi jim ta denar prišel še kako prav. Avto sem na koncu prodal, da bi skušal čim več zadev vrniti. Leta 1996 sem vrnil 720.000 mark svojih obveznosti. Če bi vedel, da bom na koncu izpadel goljuf, tega denarja ne bi nikoli izplačal in bi ga obdržal zase.

.. ljudi tudi zanima kje se je izgubil ves ta denar, o čigar zneskih se je govorilo in operiralo?
To vprašanje je zelo enostavno tudi za sodnike in tožilstvo. Ustvarila se je neka fama, potreba ulice in pisanje medijev. Govorilo se je o milijardi, 900 milijonih, ki se je na koncu sprevrglo na nekaj malega pod milijonom evrov, kar je realnost. Vedite, da je leta 1996 Avto Ideal šel v stečaj. Imeli smo 680 milijonov tolarjev dolžnikov in 580 milijonov upnikov. Imeli smo 100 milijonov plusa. Sploh nismo imeli izpolnjenih pogojev za stečaj, če gledam na današnja podjetja! Stečajna upraviteljica je odpisala mnogim dolgove, da jih ni bilo potrebno tožiti! Ta bilanca pa na sodišču ni smela biti predložena kot dokaz, ker bi se videlo, da smo imeli več dolžnikov.

Kaj je bil torej problem?
Javna osebnost Roman Leljak kot lastnik časopisov in tabloidov je doživel trenutno nezmožnost plačil, ker so začeli k meni hoditi ljudje, ki so hoteli naenkrat imeti denar nazaj. Ker tega nisem mogel storiti, so se mediji obrnili proti meni in zadeva se je dokončno zrušila.

Je to ugajalo tudi politični eliti?
Mislim, da ja. Edini sem, ki se ustvarjal časopise – tudi za srbski trg – v Mariboru in bil z njimi uspešen! Samo z Asom sem imel na Primorskem več uspeha kot Večer. Trač se je nazadnje prodajal v 26.000 izvodih.

V nekem momentu ste bili najbogatejši Slovenec, ne?
Ne bi rekel, morda je vse to izviralo zaradi avta. Je pa res, da sem AS in Trač skušal rešiti skozi delniško družbo in prodajo le-te. Konec koncev se je Mag, ki je bil ustanovljen v istem času, lepo prodal. V tej državi mi pač ni bilo omogočeno, da zadeve izpeljem do konca. Da ne omenjam, da se mi v prestajanje zaporne kazni ni štel čas v priporu, niti se mi ni upošteval zastaralni rok na katerega bi moral menda sam opozoriti. Poleg tega pa mi je sodil človek, čigar očeta sem preganjal v svojih knjigah. Na sojenju na višjem sodišču v Mariboru v mojem primeru niso pisali zapisnika! Tisti ljudje, ki so mojem času ubijali, so danes že davno prosti.

Kakšna razlika je med vami in današnjimi tajkuni, ki zapora ne bodo nikoli videli?
Mi smo delali z realnim denarjem. Današnji sistem je fiktivna zadeva, ki ima vsote, nima pa denarja. Tajkunom se je zgodilo, da morajo začeti vračati realni denar, ki ga pač nimajo. Pri nas ni možno postati tajkun, bogataš. Lahko imaš realni zaslužek, sicer pa si narod z dvema milijonoma prebivalcev ne more izplačevati takih zaslužkov in honorarjev kot smo jim bili priča.

Vaša prva knjiga so znamenite Črne bukva s katerimi ste bajno obogateli, predvsem iz ulične prodaje
No, prva moja knjiga je bila »Zapravljena dediščina Josipa Broza Tita« pet let po njegovi smrti. Osebno sem Črnih bukev prodal 65.000 po isti ceni kot danes tj. okoli 25 evrov na izvod. Prodajal jih je pa tudi Marjan Horvat za Mladino takrat. Črne bukve so vplivale na konkretno politično zavest tega naroda v tistem času. Na osnovi te knjige in na osnovi Mladine se je gradil Demos in lomila Komunistična partija Slovenije.

Sledili so povojni poboji, pa Huda jama..
Začel sem raziskovati povojne poboje, ker sem pač iz Teharjev doma. Že leta 1989 sem bil v Hudi jami in izdal leto kasneje knjigo. Takrat sta bila notranji minister Igor Bavčar, obrambni pa Janez Janša. Od nikogar od njiju takrat nisem dobil nobene pomoči, čeprav so zelo dobro vedeli kaj se je dogajalo tam.

Torej si z Janšo nista blizu?
Ne! Nisem si blizu niti z njim niti s komerkoli drugim. Politične igrice me ne zanimajo. Desne stranke, ki so bile leta 1990 na oblasti, se niso hotele dotakniti Hude jame. V končni fazi so se je šele dvajset let kasneje dotaknile leve stranke.

Kako lahko sodite o povojnih dejanjih, sami pa ste recimo spoznani za goljufa?
Upravičen argument je to vaše vprašanje, vendar bo o moji pravici na koncu odločalo evropsko sodišče. Do takrat sem goljuf, ker sem bil tako spoznan na sodišču. Podobno kot pred dvajsetimi leti v primeru Hude jame, je takrat bil dvom, danes pa je realnost.

Bili ste v Kosu, ne? Ampak o JLA ne najdete dobrih besed..
Do leta 1987 sem bil v Organih varnosti JLA. JLA je bila izredno dobro organizirana, prav tako organi varnosti, čeprav je sistem že razpadal.

Ste v času vašega službovanja v Kosu koga tudi ubili?
Ne, svoje strelno orožje sem vrnil takšno kot sem ga zapakiranega tudi dobil. Nikoli ga nisem niti nosil.

Kaj se je dogajalo v Sektorju 9?
Ko se je ustanovil Demos, se je ustanovila tudi tajna služba, ki jo je vodil Andrej Lovšin. Tam smo bili še Borštner, Pulko in jaz. To je bil začetek slovenske tajne službe. V Mariboru sem organiziral, da smo se s slovenskimi pripadniki JLA dobivali na tajnih sestankih in pripravljali kaj bo, ko se bo enkrat zgodilo to kar se je. Takrat sva se sprla z Janšo, ker sem želel, da bi to službo takoj uradno ustanovili. Bilo mi je dovolj teh tajnih služb, ko v bistvu nisi nikjer zaposlen, a vendarle delaš za državo. Janši sem takrat rekel, da nam bodo profesionalci iz Kosa nastavili past, pripeljali helikopter in nas odpeljali v Beograd. Bi Janša takrat priznal, da smo bili pripadniki slovenske tajne službe, ki uradno ni obstajala? Zagotovo ne.

Z Jelinčičem, ki ima mimogrede podobno kot vi plemiške korenine, sta izdala Koran, se je dobro prodal?
Jelinčič si je spremenil priimek v Plemeniti, sam ostajam Leljak še naprej. Sicer pa sem Koran natisnil v 2000 izvodih, ostalo mi jih je okoli 150. Prodal bi jih še več, pa tudi Islamska skupnost bi ga vzela za svojega, če Zmago ne bi politično parodiral. Njegov sin Klemen je Koran izvrstno prevedel in tudi najvišji islamski predstavniki so potrdili, da boljšega prevoda v slovenski jezik še Islam sam ne bo naredil nikoli. Je tudi edini Koran, ki je preveden v celoti.

Boste napisali kdaj svojo biografijo? Ste podobno kot Abramovič tudi vi Roman..
Tudi moj sojetnik koprski odvetnik Zdenko Fortunat mi je zadnjič predlagal podobno naj napišem knjigo »Jaz, Roman Leljak«. Moji načrti so bistveno drugačni. Imam v planu še tri knjige. Verjetno bom prvi jetnik, ki je napisal 5 knjig v dveh letih.

Bo katera bistveno izstopala?
Knoj – rdeča roka komunistov. Posedujem seznam 2640 ljudi, ki so bili vsi v vojski državne varnosti pri nas. Morda še ne veste, v Sloveniji nimamo seznamov vojaških enot. Niti 14. divizije niti Pohorskega bataljona. Jaz ga imam. Spada k mojem raziskovalnem delu.

Miro V Kodrič je pri Averjevih očitno postal deklica za vse

Se mi je pa danes skoraj zaletelo, ko sem pri Averju v fop shopu opazil njegovega prvoborca Mira V. Kodriča, ki se je očitno prelevil v deklico za vse. Do rešitve pa ja jasno priti težje kot do sedmice na evromilijonarju.