Ker bi športnike moral sprejeti župan Franc Kangler, tako jim je tudi bilo najprej rečeno, so mu v Rokometnem klubu Maribor Branik (prej Klima Petek) pripravili vijoličasti dres s številko 7. “Pri nas so mu vrata vedno na široko odprta!” je podžupanu Tomažu Kanclerju in Gregorju Žmaku, direktorju Urada za šport pri Mestni občini Maribor dejal Andrej Bauman, direktor kluba.

Medobčinsko društvo nogometnih sodnikov Maribor nadaljuje s tradicionalnim malonogometnim dvoranskim turnirjem. Turnir “Novo leto 2012″ je letos praznoval številko 37. Potekal je v dvorani “Lukna”.

Zmagal je Extreme Bar pred ekipo Hotis Style Izola. Tretji je bil Radio city Ancora Talci. Med veterani je slavil Casino Joker pred MSM Internacional in Čulum SP. Naj vratar turnirja je Matej Pall (Hotis Style Izola), Naj strelec Denis Popović (Hotis Style Izola) in Naj igralec Nenad Kurtić (Extreme bar).

]]> http://www.pigac.si/2011/12/27/novo-leto-2012/feed/ 0 http://www.pigac.si/2011/12/03/retrointervju-ayrton-senna-in-miran-alisic-vecer/ http://www.pigac.si/2011/12/03/retrointervju-ayrton-senna-in-miran-alisic-vecer/#comments Sat, 03 Dec 2011 19:27:02 +0000 markopigac http://www.pigac.si/?p=8930 »Nesreča Ayrtona Senne je bila povod za boljšo varnost v F1!«

Na današnji dan (1.maj) poteka natanko šestnajst let (intervju je bil objavljen v prilogi V soboto časnika Večer 8. maja 2010) od tragične nesreče v zavoju Tamburello na VN San Marina v Imoli, kjer je s hitrostjo okoli 300 km/h v zaščitni zid treščil zagotovo eden največjih voznikov F1, Ayrton Senna. O kultu in osebnosti trikratnega svetovnega prvaka iz Sao Paola, formuli 1 takrat in danes, smo se pogovarjali z nekdanjim televizijskim komentatorjem in urednikom najhitrejšega spletnega portala F1express, Miranom Ališičem, ki je Da Silvo, od vseh nas zagotovo najbolje poznal, o njem pa je napisal tudi knjigo »Poet hitrosti«, ki je bila bestseller v devetdesetih.

Kako se po vseh teh letih spominjate Ayrtona Senne?

Huh, to je zelo široko vprašanje, zelo široka zgodba. Spominjam se ga kot zelo nenavadnega človeka z neko energijo, ki je tudi meni še danes nerazložljiva.

Energija..?

Energija s katero je ljudi vlačil na svojo stran. Saj, neki rezultati dirkaški so eno, ampak dosegajo jih tudi drugi. Imel je poseben odnos do ljudi, z nekim posebnim čarom je deloval na ljudi. Ne vem zakaj, vem le to, da je tudi meni vse to še danes velika uganka.

Spomini na Imolo ostajajo sveži. Vsakega prvega maja se ljubitelji F1 spomnimo tiste na videz neboleče nesreče, ki se je končala tragično v bolonjski bolnišnici. Tisti konec tedna je bil »nepozaben«, kajne?

Hja, tisti konec tedna je bil res nenavaden. Vse se je začelo že z Barcihellovo nesrečo v petek na prostih treningih, takrat so to bile še popoldanske kvalifikacije. Tista nesreča se je zdela še od vseh najhujša na pogled, priletel je v ograjo, se prevračal, a jo na koncu odnesel le z zlomljenim nosom. Nadaljevalo se je huje v soboto, ko je je skupil Avstrijec Roland Ratzenberger. Sedel je v nesrečnem Simtku, takrat o varnosti ni bilo govora, ko je malo nesrečno ob Villeneuevu po Tamburellu priletel v zaščitni zid, kjer mu je seveda takoj zlomilo tilnik in je bil na licu mesta mrtev. Vrhunec dogajanja je bila nedeljska dirka, kjer ni bil tragičen samo Ayrton, saj se je že na štartu Pedro Lamy zaletel z J.J. Lehtom, pa je odletela guma v gledalce, kjer je bilo kar nekaj ranjenih. Potem je Alboretto v boksih povozil nekaj mehanikov, da so jih morali odpeljati v bolnico, skratka – bil je predvsem grozljiv konec tedna.

Vendar je bilo vzdušje ves čas velike nagrade precej turobno, ne?

Seveda, kako ne, Senna je bil eden vodilnih ljudi, ki so se jezili na marsikoga v zvezi z varnostjo na dirkališču, zahtevali so pojasnila. Vendar, to so stvari, ki jih v F1 ni mogoče spremeniti čez noč, od dirke do dirke, iz danes na jutri. Nedeljsko dirko bi res lahko odpovedali, ampak ne verjamem, da bi avte spremenili do naslednje v Monte Carlu.

So bile Sennove zahteve previsoke?

Morda malce preutopične, da bi se vse ukrenilo kratkoročno. Za to je moral pač nekdo umreti. Naj se sliši še tako grdo, tako ironično, ta nesreča Ayrtona Senne je bila povod, da se je sistemsko in trajno začelo delati na varnosti.

A prej na varnosti ni bilo poudarkov?

Že, že. Ves čas se je delalo na varnosti, že zgodovinski pogled pove, da so se ves čas stvari popravljale, vnašale nove tehnologije, a so vse to bili počasni procesi. Sennova nesreča je vodilne ljudi malce prebudila, da so bili koraki za varnost bistveno hitrejši.

Kjub vsemu pa krivca za nesrečo niso nikoli določili..

So, so. Saj je vse jasno. Italijanski tožilci niso uspeli s svojo tezo, da je šlo za uboj iz malomarnosti. Čeprav je debata o tem ali je bilo primerno variti volanski drog ali ne povsem drugo vprašanje in ali bi bilo primerneje reči »Ayrton vozi še na tej dirki takole, pa bomo do naslednje v tovarni pripravili novega.« F1 je pač posel, šport, kjer se išče vsaka desetinka sekunde. Išče se ves konec tedna na dirkališčih in vsaka malenkost, ki k temu pripomore je dobrodošla in jo seveda izvedejo.

A ni to dovolj jasen faktor?

Jah, zaradi tega je bilo vse skupaj zelo nesrečno, saj če mu desna obesa, tj. tričetrt metra dolga palica, ne bi priletela skozi čelado in ga s tem v bistvu ubila, njemu ne bi bilo nič hudega. Kasnejša autopsija je namreč pokazala, da vidnejših znakov poškodb ni imel. Poglejte si samo nesrečo še enkrat na posnetku. Brez kakšnega predznanja lahko potrdimo, da na pogled ni videti huda.

To je rekel tudi Michael Schumacher, ki je takrat vozil za njim. Dirko je suvereno pripeljal do cilja, pa tudi sezono, kjer je na koncu prav tako suvereno zmagal..

No, naslova ni dobil suvereno, ampak z umazanijo v Adelaidi! Bodimo pošteni, s steze je izrinil Damona Hilla.

Kaj bi bilo, če ne bi bilo »nesrečne obese«?

Na vprašanja »kaj bi bilo, če bi bilo« nerad odgovarjam. Zagotovo bi Ayrton stopil iz avtomobila, stekel do garaž, vzel tretje – rezervno vozilo in štartal znova. Vsega je bila kriva tista nesrečna obesa. Tisti konec tedna je bil res poln neke nesreče, kar se je čutilo že v zraku.

Je bil ravno takrat konec tudi »prave« Formule 1?

Ah, kje pa! Če bi bil takšnega mnenja ne bi še dvajset let kasneje delal tega dela. V motošportu je umrlo na desetine, na stotine ljudi v stotih letih. Če bi se z vsakim, ki se je ubil, pa je vsaka smrt tragična, formula končala, potem je to brezveze.

Mislil sem, v smislu tekmovalnosti, saj je ravno v tistih sezonah avto začel postajati ključni faktor uspeha..

To ni res. Avto je bil vedno velik faktor. Odvisno od obdobja. Enkrat večji drugič manjši, a vedno pomemben, če namigujeva na to, da so bila osemdeseta zlata leta teh mnogobojev, ki ravno v tej sezoni ponovno prihajajo v odspredje.

Mislim predvsem na Schumacherja..

Ja, bilo je obdobje, kjer je Schumacher s svojim znanjem, delom, nadarjenostjo in prestopom k Ferrariju in z ekipo, ki jo je tam zbral, bil v bistvu premočan. To so bili časi, ko pravih tekmecev ni imel. Njegov edini resni tekmec je bil morda Hakkinen, s katerim sta se res borila z manevri na stezah, ki smo jih bili vajeni od prej. Vsi ostali pa mu resnično niso bili kos, bodisi tudi zaradi avtomobila. Zelo nadarjen in hiter je bil še Frentzen, morda še kdo, a jim okoliščine niso dopuščale, da bi se vpisali med omembe vredne.

Torej je tehnologija vendarle prevagala?

Ravno Schumacher nam je pred tedni rekel, ko smo ga povprašali katero obdobje mu je najbližje, da je to čas takoj po letu 2000, ko so bili avtomobili najbolj tehnološki, saj dirkaču ravno tehnološki avto pomeni največ izziva. Strinjam se, da tisto prazno obdobje ni v tako lepem spominu kot divja osemdeseta, ko so se skupaj zbrali Prost, Senna, Mansell, Piquet, idr.

Odkar je Senna prestopil k Williamsu je izgledal zamorjen. Na nobeni sliki, posnetku se namreč ne smeji, prej izgleda zamišljen, zaskrbljen..

Ne bi rekel, da se ni nikdar smejal. Ayrton se sploh ni veliko smejal. Nimam ga v spominu, da bi se sploh kdaj veliko smejal. Bil je predvsem pod velikim pritiskom. To je bilo leto njegove kariere, ko je po njegovem mnenju obtičal malce predolgo pri McLarenu, ker ga je njegov star prijatelj Alain Prost izigral eno leto prej pri Williamsu.

Williams je bil takrat najboljši avto..

Tako je. Z vso svojo tehnologijo, dizajnom, Adrianom Neweyem in z vsem je bil v začetku devetdesetih to najboljši avto tistega trenutka. McLaren in Ferrari sta bila ob koncu osemdesetih malce v zatonu, Williams pa je bil avto v katerem je bilo treba sedeti za uspeh. Ayrton si je želel tja že prej, a ga je v tej igri izigral Prost. Ostati je moral z nekonkurenčnim Fordovim motorjem pri McLarenu, kjer je prišel do tiste neverjetne zmage v Doningtonu na dežju. Imel je še nekaj uspehov, s Prostom se je poskušal boriti, ampak s tako nekonkurenčnim avtomobilom ni imel prav nobenih možnosti. Prav zato je prišel k Williamsu poln nekega upanja, da se bodo začeli uspehi..

..kar pa je bilo spet težko, saj je sezono začel z dvema odstopoma in potem še s smrtjo v Tamburellu..

Bilo je tudi precej pritiskov glede uspehov. Njegov zadnji naslov je bil leta 1991, zato je prišel v prepričanju, da mora. Sedel je tudi v (naj)boljši avtomobil.

Pred sezono napram preteklim ni vnaprej napovedal osvojitve naslova..

Tega noben pameten možakar ne stori. Zelo ošabno bi bilo napovedovati ob prihodu v novo moštvo zmagovanje, ko pa ne poznaš niti avtomobila, niti moštva in niti vodilnih ljudi. Bil je pod nekim notranjim pritiskom uspehov. Spomnim se ga optimističnega iz predstavitev v Estorilu, a je potem prišla ta zgodba – leta 1994 so prepovedali aktivno vzmetenje. Williams je bil vedno zelo zvit, vendar tudi vedno izjemno korekten – pravi angleški gentleman, zato je avtomobile naredil kot so zahtevali predpisi. Z razliko od Benettona, ki je bil zelo vprašljiv, saj dokazov ni bilo mogoče najti, ker FIA vzmetenja ni mogla odkriti. Metod za odkrivanje namreč ni bilo. Prav zato je Schumacher na prvih dveh dirkah vozil hitreje od njega..

No, ja. Senne ni prehitel..

Seveda, Senna je imel vedno najboljši štartni položaj, vodil nekaj krogov, v Braziliji se je zavrtel, v Aidi pa ga je torpediral Larini.

S STATISTIKO IN PROSTOM

Je Senna tekmoval s statistiko ali je tekmoval s Prostom?

Zanimivo vprašanje, mislim, da z obema po malem.

V vajinem zadnjem intervjuju je dejal, da z Bergerjem ni nikoli tekmoval, da je pa s Prostom in Mansellom šlo vedno na nož.

Z Bergerjem ni nikoli tekmoval, ker mu Avstrijec ni segel do kolen. No, tega se je sam Gerhard tudi zelo dobro zavedal. Hitro pa je tudi uvidel, da ni iz istega testa kot Ayrton in se je temu tudi prilagodil. Je pa bil zelo inteligenten, da se mu je znal podrediti, s čemer je tudi zelo dobro shajal.

Mu ni zameril niti, ko je Senna dejal, da tako poceni kot Berger, pa vendarle ne more biti plačan?

Nikakor. Senno smo vedno spraševali koliko zasluži, saj smo vedeli, da je na sezono dobival po 22 milijonov. Takrat je vozil za milijon na dirko, pa je dejal, da denar zanj ni bil nikoli problem, ampak če Berger dobi 10 milijonov, potem je njegovih 23 še premalo. Po drugi strani pa je treba vedeti, da je Gerhard bil zelo dober trgovec, mojster pogajanj, sam svoj manager, ki se je znal vedno zelo dobro dogovoriti.

Čeprav je zadnjo medsebojno dirko s Prostom dobil Senna v Adelaidi, pa je za konec vendarle zmagal Prost. Na gokardih.

Prost absolutno ne bi bil štirikratni svetovni prvak, če bi bil slab voznik. Bil bi še večkrat, če ne bi bilo drugačnih pravil v točkovanju.

Je Senno zabolelo, da je Prost dobil nadimek profesor in ne on, čeprav mu je redno dajal lekcije? Vsaj vzdevka zanj ni bilo..

Res je, vzdevka ni imel. Z razliko od Senne je bil Prost velik politikant. Imel je to kar je manjkalo Ayrtonu. V veliki meri pa je to uporabljal Schumacher. Ob tem, da si hiter in nadarjen moraš biti še dober politikant. Za uspeh. Za veliko uspeha v F1 moraš tudi gledati s kom, kdaj in kako. Obvladati moraš tudi »umazano« početje v ozadju.

SENNA IN SCHUMACHER

Se pravi, da je Schumacher znal združiti Prosta in Senno?

Do neke mere sigurno. Znal je speljati stvari na svoj mlin. Znal si je zagotoviti sovoznika, ki mu ni bil kos. Na tak način je funkcioniral tudi Prost, ki je bil še bolj pretkan.

Je pa imel Senna svojega zaveznika v Eccelstoneu, podobno kot Schumacher

Vedeti morate, da bo Schumacher star 41 let. Senna se je pri 34 ubil. Schumacher je začel dirkati mlajši v F1. Kompletna Sennova kariera je trajala devet let, medtem ko je Michael v karavani F1 skoraj 20 let. Tudi to je treba vzeti v zakup, kako bi se odnos do vseh teh ljudi razplamtel, če Senna ne bi umrl. Zagotovo bi še vsaj dvakrat zmagal v Williamsu, kar evidentno bi, saj če je po tej nesreči Williams avto tako popravil, da je Hill na koncu leta konkuriral Michaelu in v končnici – kot že rečeno izgubil naslov, bi ga Ayron zlahka osvojil dvakrat zapored.

Bi odšel za konec v Ferrari?

Hipotetično vprašanje. Kariero je hotel zaključiti v Ferrariju, ni pa verjel, z razliko od Michaela, da lahko s Ferarrijem kaj doseže. Verjel je v mistiko, posebnost rdečih, ni pa verjel, da lahko Ferrari preporodi. Zato si ga je puščal za konec karirere. To je tudi razlika med njim in Schumacherjem, ki je odšel tja z nemškim sistematičnim načrtom, kako bo spravil Ferrari do najboljše ekipe. Hipotetično gledano, bi bila njegova statistika bistveno drugačna. Imel bi zagotovo vsaj dva, tri naslove več. Postal je simbol, žrtev, tudi na račun smrti. Postal je večji mit, kot pa če bi to preživel.

Si je morda Michael šparal za konec Mercedesa?

Oh, to pa ne bi rekel, da je povezava.  On najprej ni verjel, da se bo v F1 sploh kdaj vrnil. Nihče tudi še lani ni mogel trditi, da bo Mercedes s samostojnim moštvom v F1. To je bil splet povsem drugačnih okoliščin.

Zakaj je leta 2006 skoraj čez noč odšel?

Ker je precenil vpliv Räikkönena, katerega si ni želel v ekipo. Takrat so ga v Ferrariju preglasovali in jih je malce užaljen tudi zapustil.

Torej je odšel kot Prost, ki so mu »naštimali« Senno?

Na nek način celo res, da. Ampak je z razliko od njega, prišel nazaj po štirih in ne enem letu. Prosta so vrgli iz ekipe, ker je dejal, da je voziti Ferrari približno tako kot traktor.

Sta se Senna in Prost imela vendarle rada, čeprav sta se navzven prezirala?

Na nek način. Potrebovala sta eden drugega. Na koncu v Imoli sta se celo precej zbližala, kar mislim, da je bilo povezano s to Ratzenbergerjevo nesrečo. Sennova slutnja, ker najprej ni želel dirkati, a je na koncu popustil z besedami, da je njegova odgovornost do vsega tega, športa in sebe, da dirka. S Prostom sta nakazala, da morajo dirkači stopiti sedaj vendarle skupaj, saj se gre v prvi vrsti zanje.

Na koncu je celo dejal, da se počuti izigran in da se proti sistemu ni mogoče boriti. Se je na koncu vdal?

To je vedel pri sebi, a kot je znano, se je on vendarle boril. Do zadnjega. Bil je zelo razmišljujoč človek, razmišljal je dlje kot do prvega zavoja. A tako talentirani ljudje zmeraj iščejo poti iz teh okvirjev, tudi Michael je to počel.

Verjamete, da bo Michael še kdaj zmagal?

Težko rečem. Ustavi ga lahko le starostna ovira. On je praktično celo svojo kariero dirkal v pogojih, kjer je od dirke do dirke odpeljal po 5 do 10 tisoč testnih kilometrov.  Vožnjo, detajle je v nulo dodelal. To danes več ni mogoče. To je zanj precejšen hendikep. Ne more se adaptirati v nov koncept dela, pa tudi avti so precej spremenjeni. Michael je z razliko od predhodnikov bil vedno 100-odstotno pripravljen. Ayrtonu se recimo ni ljubilo telesno pripravljati, eno leto tudi ni testiral na dirkah.

Kdaj se bo pa Miran Ališič vrnil v F1?

Saj sem še vedno prisoten, s svojim spletnim portalom f1express.

Dobro, mislim s televizijskim komentiranjem?

Tega pa niti sam bog še ne ve..

Foto: Ayrton Senna Fan Page

NK MARIBOR: Handanović – Potokar, Rajčević, Arghus, Trajkovski – Mezga, Mertelj, Cvijanović (od 75. Velikonja), Ibraimi (od 75. Lejsak) – Tavares (od 87. Berič), Volaš. Klop: Pridigar, Vidović, Majer, Lesjak, Filipović, Berić, Velikonja. Trener: Darko Milanič.

CLUB BRUGGE: Kujović, Hoefkens, Donk, Almeback, De Jonghe, Zimling, Odjidja (od 74. Vazquez), Refaelov (od 59. Akpala), Meunier, Dirar, Vleminckx. Klop: Coosemans, Deschilder, Vansteenkiste, Van Acker, Van Gijseghem, Vazquez, Akpala. Trener: Christoph Daum.

Strelci: 1:0 Volaš (11), 2:0 Donk (50), 3:0 Volaš (68), 3:1 Dirar (74), 3:2 Dirar (77), 3:3 Akpala (81), 3:4 Donk (90)

Rumeni karton: Refaelov (35), De Jonghe (42), Tavares (45), Donk (45), Cvijanović (59), Mertelj (88)

NK MARIBOR: Handanović – Milec, Potokar, Arghus, Mejač – Črnic (od 66. Tavares), Filipović (od 46. Ibraimi), Mertelj, Cvijanović - Berić (od 46. Volaš), Velikonja. Klop: Pridigar, Vidović, Majer, Lesjak, Ibraimi, Tavares, Volaš. Trener: Darko Milanič.

NK ZAVRČ: Golob, Gabrovec, Lenart, Murko, I. Filipovič, Kuserbanj (od 49. Matjašič), Darmopil, Šnajder, Marinič (od 82. Vinkovič), Letonja, Fridl (od 53. Veselič). Klop: Vrečko, Vinkovič, Pečnik, Matjašič, Veselič, Rumež, Čeh. Trener: Miran Emeršič.

Strelec: 1:0 Velikonja (76)

Rumeni karton: I. Filipovič (19), Gabrovec (27), Letonja (59)

Rdeči karton: Gabrovec (60, 2R)

Dejan Zavec, slovenski boksarski superšampion (Foto/Marko PIGAC)

Kako ti to uspeva boksati s poškodbo in na koncu zmagati?

Ob takih momentih se spomnim na zelo dobrega prijatelja Tomaža Barado, ki nam je na njegovem SP pokazal kako se stvarem streže in tudi zmagal. Komaj je stopil na nogo, pa je v ringu stisnil zobe in se boril kot da ni nič narobe. Takrat nas je napolnil s svojim rekom: »No pain no game.« in tega se držim še danes. Brez odpovedovanja pač ni uspehov. Preveč sem vložil, da bi bolečina vplivala na potek.

V ringu deluješ precej preračunljiv, ne mahaš po nepotrebnem kot igrivi Argentinci

V ringu izhajam iz sebe. Kombinacije lastne psiho-fizike. Zakaj bi že takoj žrtvoval kraljico, ko pa imam kmete, ki jo lahko branijo? Ni mi pomembna frekvenca, temveč efektivnost. To pridobiš z leti. Malo se pokriješ in potem usekaš, ko opaziš priložnost. Ko nekdo napada je tudi najbolj ranljiv in s tem držim nasprotnike. To mi omogoča tudi telesna struktura.

Kako se po prejetem močnem udarcu prepričaš, da se nazaj v borbo vrneš nemoteno?

Potrebna je dobra psiha in fokusiranje k povratku. Sam takrat naredim dobro obrambo, stopim korak nazaj, se razbremenim, za trenutek oddahnem in stopim nazaj v igro. To ti vzame vsega tri, štiri sekunde. Potrebna je dobra koncentracija. Nikakor pa ne smeš zaletavo nastopiti in poskušati vrniti izgubljeno. Skupaj je 12 rund, z izgubljeno eno, pa še nisi poraženec.

Bo za večjo avtoriteto treba skočiti čez Lužo in pokazati zobe Američanom?

Tega si vsekakor želim. Delam vse v tej smeri, da se to kmalu tudi zgodi, da vzamem enega izmed teh pasov.

Tvoj pas (IBF) marsikdo ocenjuje za manjvrednega..

Iskreno povedano me pa to kaj si ljudje mislijo o »pasovih« niti ne zanima preveč. IBF je ena najbolj iskanih verzij, zato gre Američanom pošteno na živce, da jo trdno v rokah drži neki mali Slovenček oz »zalutani« padalec. Verjemite mi, da zaradi tega postajajo vedno bolj nervozni.

Z razliko od Američanov si slabše plačan, kajne?

Srečo imam, da se z denarjem ne obremenjujem dokler dobivam tisto kar imam zapisano v pogodbi. Niti me ne zanima kdo je zaslužil na meni in koliko. Če bi bil Nemec ali Američan bi resnično dobil 100 do 200- odstotkov več kot dobim sedaj. Za nekoga je 10.000 evrov nič, zame pa je to velik denar. Številke niso pomembne. Bolj pomembno mora biti, da sem sam pri sebi zadovoljen s tem kar počnem. Ob prihodu v ZDA bom finančno z Američani povsem poravnan.

Počasi se torej poslavljaš iz slovenskih prizorišč in odhajaš tja kjer se delita mleko in med?

Drži. Z vsako borbo mi raste vrednost in ime. To posledično tudi pomeni, da postajajo borbe vse dražje in dražje. Prihajajo dražji in prestižnejši borci. O tem kje se bo boksalo ne odločam jaz, ki bi zagotovo najraje to počel doma pred svojim občinstvom, temveč je to delo managerjev. Roko na srce – bolj kot je dvoboj dražji, tem bolj je zanimiv za vse nas.

Si boš za potrebe šova nadel kurentovo masko in se na poti v ring sprehodil v njej?

Ah, to pa ne. Sem Dejan Zavec in to bom vedno tudi ostal. Dejan Zavec!

Se pravi, da so tista namigovanja, da vzameš nemški pasuš in se prekrstiš v Nemca iz trte izvita?

Poglej, če sem bil doslej uspešen kot Slovenec in sem prišel do sem na tak način, ne vidim potrebe, da bi vzel nemško državljanstvo..

Je velterska kategorija prihodnost boksa?

Že nekaj let je ta kategorija v vrhuncu. Ima tudi največjo kvaliteto in najštevilčnejše število boksarjev. Pa tudi prvih dvajset je tako zelo dobrih, da nikoli ne veš kdo bo koga premagal.

Po ocenah boksarskih revij je med top 10 boksarji na svetu zelo malo super težko kategornikov, zakaj?

Nihče razen Klička ni tako zveneče, standardno ime, ki bi bilo konstantno dobro in atraktivno tj. zanimivo za javnost. Trenutno so najboljše borbe ravno pri nas. Gre za najvišjo kvaliteto, frekvenčno največ udarjanja, eksplozivnih udarcev, blokad in visok tempo, kar je tudi plemenitost tega športa.

Se prav zato vračata med najtežje Holyfield in Tyson, da bi dvignila gledanost ali je vzrok le v denarju?

Vsega po malem. Njuno vrnitev bi primerjal z dirkanjem formul in oldtimerjev, kjer bi slednji hoteli zmagovati. Čeprav je Holyfield še vedno v fizično dobri formi, pa mislim, da omenjena lahko zmagujete le tretje oz četrto razredne boksarje. Prav zato tudi ta kategorija izgublja renome, ker se stari asi vračajo in igrajo klovne.

Ob enem najinih zadnjih intervjujev si dejal, da si še vedno pod taktirko Dona Kinga. Kako je s tem danes?

V tem kratkem času mi je ugled z osvojitvijo naslova svetovnega prvaka bistvneo zrasel, kar pomeni, da sem postal zanimiv za različne managerje. Golden Boy promotions, Oscar De La Hoya, itd. se zanimajo zame, mi laskajo in me želijo. Pogodba z Donom Kingom ni bila podaljšana, ker je King po letu dni prehodnega obdobja ni izkoristil, tako da ostajam pri SES.

]]> http://www.pigac.si/2011/11/14/dejan_zavec/feed/ 0 http://www.pigac.si/2011/10/30/zivo-nk-maribor-olimpija/ http://www.pigac.si/2011/10/30/zivo-nk-maribor-olimpija/#comments Sun, 30 Oct 2011 17:45:49 +0000 markopigac http://www.pigac.si/?p=8367 30.10.2011 Maribor, stadion Ljudski vrt. Prvaliga, 16. krog. 12.500 gledalcev – razprodano. Glavni sodnik: Darko Čeferin (Kranj). Pomočnika: Matej Žunič (Kranj) in Anton Šinkovec (Begunje). Četrti sodnik: Andrej Žnidaršič (Kranj). Delegat: Aldo Knafelc (Koper).

NK MARIBOR: Handanović – Milec, Rajčević, Arghus, Trajkovski – Mezga, Mertelj, Cvijanović  (od 87. Filipović), Ibraimi (od 70. Velikonja) - Tavares, Volaš (od 76. Berić). Klop: Pridigar, Filipović, Mejač, Velikonja, Potokar, Berić, Jelić. Trener: Darko Milanič.

NK OLIMPIJA: Džafić, Jović, Anđelković, Sretenović, Fink (od 64. Salkić), Škerjanc, Radujko, Vršič, Ranič (od 89. Ivelja), Valenčič (od 77. Smiljanić), Bešić. Klop: Šeliga, Kovačevič, Vučkič, Salkić, Božič, Smiljanić, Ivelja. Trener: Dušan Kosič.

Strelci: 0:1 Škerjanc (28), 1:1 Ibraimi (45), 1:2 Valenčič (45+2), 2:2 Cvijanović (68).

Rumeni kartoni: Fink (23), Mertelj (34), Volaš (41), Ranič (43), Rajčević (58), Džafić (66), Jović (79).

Rdeči karton: Mezga (22).

MURA 05: Luk – Kous (od 65. Kouter), Cipot, Maruško, Janža – Bohar (od 70. Sreš), Dodlek, Horvat, Rep (od 81. Lotrič) - Eterović, Fajić. Klop: Draković, Sreš, Lotrič, Kramar, Sprečo, Kouter, Gruškovnjak. Trener: Ante Šimundža.

NK MARIBOR: Handanović – Milec, Potokar, Rajčević, Mejač – Mezga, Mertelj, Filipović (od 67. Cvijanović), Ibraimi (od 67. Tavares) – Berić, Volaš. Klop: Radan, Črnic, Vidović, Tavares, Velikonja, Cvijanović, Trajkovski. Trener: Darko Milanič.

Strelci: 1:0 Fajić (18), 1:1 Berić (45), 1:2 Mezga (76), 1:3 Cvijanović (90+2)

Rumeni karton: Fajić (16), Janža (27)

NK MARIBOR: Handanović - Milec, Potokar, Arghus, Trajkovski - Mezga, Mertelj, Lesjak, Ibraimi - Tavares (od 74. Berić), Volaš (od 85. Velikonja). Klop: Radan, Vidović, Mejač, Filipović, Cvijanović, Berić, Velikonja. Trener: Darko Milanič.

SC BRAGA: Quim – Baiano, Ewerton, Paulo Vinicius, Elderson – Mossoro (od 72. Paulo Cesar), Djamal, Hugo Viana – Alan, Lima, Helder Barbosa (od 67. Leandro Salino). Klop: Berni, Paulo Cesar, Merida, Nuno Gomes, Leandro Salino, Douglao, Carlao. Trener: Leonardo Jardim.

Strelci: Ibraimi (14′), Elderson (43′)

Rumeni kartoni: Alan (57′), Lesjak (64′), Trajkovski (66′), Mezga (77′), Djamal (83′)

SKUPINA C

SLOVENIJA – SRBIJA 1:0 (1:0)
10.000; Vršič 45.
Vidić (Srbija) je v 65. minuti zapravil 11-metrovko.

Slovenija: S. Handanović; Brečko, Cesar, Šuler, Jokić; Bačinović (69./Krhin), Vršič (76./Birsa), Radosavljević, Kirm (65./Ilić); Ljubijankić, Matavž.

Srbija: Jorgačević; Ivanović, Subotić, Vidić, Kolarov; Ninković (72./Milijaš), Stanković, Petrović (51./Pantelić), Tošić; Mrdja, Jovanović (57./Krasić).

Sodnik: Frank De Bleeckere (Belgija).