Nekoč velik Certus, simbol avtobusarije, se danes ukvarja z rabljenimi avtoradiji in pralnimi stroji?

Mestna občina Maribor pozabljeni Certus, ne pa tudi Marprom, še vedno promovira na svojih spletnih straneh

Vendar, na strani Mestne občine Maribor se tudi nahaja povezava “Mestni promet“, ki pa vodi na stran Veolie Transporta. Veolia obiskovalca ostro opozori z naslednjo povedjo ter reklamo za Marprom:

Oprostite, prišlo je do napake.

Stran, ki ste jo izbrali, žal ni dosegljiva ali pa ne obstaja.

OBVESTILO – MESTNI PROMET MARIBOR

Cenjeni uporabniki Mestnega prometa Maribor,

obveščamo vas, da je družba Veolia Transport Štajerska s 1. 8. 2011 prenehala upravljati z mestnim prometom v Mariboru. Novi upravljalec mestnega prometa je MARPROM, javni gospodarski zavod za mestni potniški promet.

Vljudno vas prosimo, da se v primeru  vprašanj,  vezanih na Mestni promet Maribor, obrnete na družbo

MARPROM, javni gospodarski zavod za mestni potniški promet

Ulica heroja Staneta 1, Maribor

Tel.: 080 11 16

www.marprom.si

Obenem se vsem uporabnikom Mestnega prometa Maribor in Mestni občini Maribor zahvaljujemo za zaupanje, ki ste nam ga izkazali v času, ko smo upravljali z mestnim prometom v Mariboru.

Zahvaljujemo se tudi sodelavkam in sodelavcem, ki so vsak dan zagotavljali, da je mestni promet potekal nemoteno.

Veolia Transport Štajerska

Bodo dvojne naročnine odpravljene?

Na komentarje spletne strani Društva novinarjev Slovenije sem naslovil nekaj vprašanj – danes ob 19. bo namreč tekla debata o Pianu – v zvezi s Pianom, ki jih še enkrat povzamem.

1) Kaj prinaša Piano običajnemu iskalcu informacij – ali bodo ekskluzive, ekskluzive?

Ali Piano koristi medijem kot je Požareport?

Ali bo google beležil “keywordse”, ki so pod naročnino?

Kaj bi to pomenilo za rating “podpianizirane” strani?

Se zna zgoditi, da bo “Piano-ponudnik” imel roko nad oglaševalci ala “Ponudimo vam lahko oglas v vseh slovenskih medijih” in kaj bi to pomenilo potem za nekoga, ki je pod pianom?

Ali bi dostop do Piana omogočil prosto brskanje po straneh (Požareport ima recimo še svojo naročnino)?

Bomo končno izvedeli kakšni so realni in pravi dosegi posameznih strani, kar bi pomenilo harakiri za določene medije?

2) Bi lahko Piano bil POPNONSTOP? Veliko pompa, a na koncu nič?

3) Zakaj piano? Kaj ni internet to kar bi moralo biti “zastonj”?

Po videnem sodeč, Piana ne bodo prakticirali RTV-jev MMC, Žurnal24, 24ur in … Večer! Okej, Večer ga bo le tam, kjer itak ni bran. Na 7D-ju in Podstrešju. Torej s figo v žepu. Po drugi strani med temi “pianisti” pogrešam tudi Mladino. Glavni in odgovorni urednik Grega Repovž je namreč na novinarskih dnevnih DNS-ja v mariborskem Kinu Udarnik napovedal spremembe. Napovedal je plačljivo spletno Mladino (že v začetku 2012), ki pa je daleč od tega. Zadnja Facebook všečkarija je namreč ratinge najboljšega slovenskega tednika s “15. razlogi zakaj ne JJ” celo dvignila. Mimogrede, kako boste umetno dvigovali ratinge (Facebook, Twitter) – posledično tudi časopisa, če bo zadeva pod naročnino? Težko!

Internet NI zastonj!

V teh dneh se večina nas ukvarja z Acto, čeprav bolj kot ne ne vemo kaj pomeni. Smo pač proti. Ker posega v našo integriteto. V tranziciji smo se pač navadili, da je vse kar je na internetu zastonj. In tega nam danes že ne bodo jemali, kajne?!

Vendar je resnica povsem drugje. Internet že nekaj časa ni zastonj! Mene recimo mesečno košta (40 evrov Instant internet, 100 evrov plačam GSM Simobilu, Siolov trojček pa še dodatnih 80 evrov) čez palec 240 evrov! Sedaj pa bi mi tisti, ki so zadnjih nekaj let na svojo domačo stran, ki so jo imeli samo zato, da so lahko svoj medij podpisali s pika si, in da so jo pač imeli, ker so jo morali imeti, dodali še naročnino? Jok! STA-jeve novičke, ki so tam zgolj zato, da se dvignejo nizki ratingi in da ob drugem obisku strani pač ni vse isto kot je bilo, pač ne morejo biti plačljive. Prav tako ne Getty Imagesove, Reutersove in AFPjeve fotke, na katere potem nekdo preko študenta lepi tretjerazredne zgodbe, ne! Mislim, da uredniki pač ne razumejo “interneta” in njihova težava (stari komunisti so dejali Zemljo tistemu, ki jo obdeluje! – zatorej, dajte na stolčke ljudi s pojmom!), ter rešitev slabega poslovanja podjetja, ne more biti v naših dodatnih 5ih evrih mesečno, temveč bi morala biti v njihovi politiki. Kajti vse kar mi zalepite na teh 240 evrov, pa naj bo to samo evro, je že preveč..

Zame morajo biti internetne novice sveže. Nove. Ne pa stare, zažvekane (pol)informacije, ki so že ob izidu časnika zastarela snov. Časopisi bi namesto, da ohranjajo nekatere ljudi na plačah, morali spremeniti politiko do interneta! To pomeni, da bi internet kot tak morali izenačiti s tiskom! Hkrati pa morajo biti internetne informacije drugačne. Ker doslej je veljajo, pa še vedno velja, da je cena interneta (honorar za splet) bila nižja (če je avtor sploh kaj dobil). Kar je narobe. Splet NE SME biti podcenjen, ker je prvi stik. Splet je prihodnost in marketing bi moral delovati v tej smeri. Žal pa je slovenski marketing na psu.

Žal je Slovenija tudi dežela, ki nima točno razčiščenih pojmov o delovanju spleta. Spleta namreč nihče ne jemlje resno, po drugi strani pa ga vsi gledajo! Realno gledano, več časa preživite z računalnikom/mobilnikom kot najbližjimi!

Spletni Sazas!

Kje bi moralo biti črpališče naročnin? V pravem marketingu in v internet providerjih. V teh 40 evrih instant interneta, v teh 100 evrih GSM-ja in v teh 80 evrih Siolovega trojčka. Zamislite si – ponuja ti dostop do avtorskega dela, pa tega ne deli z avtorji..

Click here to view the embedded video.

En mojih najljubših telefonov pred dobrimi desetimi leti je bil Nokia 7650, poleg njega pa prvi mobilnik, ki je prišel v naš dom Ericsson GA628 s kromiranim ohišjem in li-on baterijo!

Z Nokio 7650 sem recimo v mariborskem Big Bangu v Europarku z eno tipko ugasnil vse televizorje (!!!), v kafičih sem lahko prestavljal radijske postaje po meri, in še in še. Tudi doma sem lahko vse naprave upravljal iz GSM-ja.

Poglej tudi: Retro: mobilnik Nokia 6310i

Kakšna ideja zakaj pametni telefoni danes več nimajo IR-ja?

Od leta 1998 pa doslej sem zamenjal devet mobilnikov. Ericsson GA628, Ericsson T-10 v T-18, Nokia 3310, Nokia 3330, Nokia 7650, Sony Ericsson P800, iPhone 2G, iPhone 3G in iPhone 4.

Kdo se ne spomni risanke “Lolka i Bolka” oz Lolek in Bolek po naše? Polska Telewizja jo je delala med leti 1963 – 1986, skupaj 150 epizod dolgih med osem in devet minut. Produkcijska skupina pod taktirko kreatorja Wladyslawa Nehrebeckija je ustvarila še dva dodatna celovečerca. Najbolj priljubljena “Poljaka” pa sta letos dobila še spomenik.

Tablična risbica Lolka i Bolka je nastala povsem po spominu, saj risanke nisem videl že dobrih deset let.

In odkje izvirata imeni Lolka i Bolka? Lolek je izpeljanka iz imena Karol, Bolek iz Boleslaw. Torej, ex papež je že v mladosti bil Lolek in to nikakor nima naše konotacije, ki ima vse prej kot pozitiven pomen. Sicer je v 30 epizodah ene najbolj priljubljenih evropskih risank nastopil še ženski lik z imenom Tola.

Torej – že veste kdo od priljubljenih likov je Lolek in kdo Bolek? Pomaga vam naj slovenska logika in zdrava kmečka pamet. Odgovor pa je tudi v današnji Delovi prilogi vodiča po programih.

Iphone 4s – Siri je torej že v Sloveniji. Prišel je v minimalni cifri. Recesiji primerno boste rekli. Drugi bodo spet našli povezave z avstrijskimi dobavitelji, saj smo Slovenci baje premali za pokojnega Jobsa, da bi si lahko sami umislili direkten uvoz. Tudi s prvimi iPadi je bilo podobno. Prišli so iz sosednje Hrvaške. Mi smo bili le kanta za smeti. Za prekomerno naročilo, pred novo – boljšo ponudbo, primarno za svoje, ne za nas.

A preden začnemo tudi v Podalpju opevati Applovo fantastično iznajdbo, najprej stopimo na žogo in trezno razmislimo. Saj je fino, da že od rojstva naprej govorimo angleški jezik, ki je sicer veliko bolj uporabnejši od našega, vendar mu nikakor ne dajajmo prednosti pred slovenščino. Mar nismo leta 1991 rekli NE ravno takšni represiji, ko še doma nismo smeli govoriti v materinščini?

Samo za informacijo – kateri tuj izdelek, ki ga na našem trgu prodajajo Kitajčki in predvsem polni Zahodne hlačne žepe, pa imajo slovenska navodila napisana v originalni – ne na priloženi fotokopirani – knjižici? Še Slovaki in Hrvati imajo prednost pred nami.

Zatorej – moj predlog. Najprej naj uredijo slovenski meni, potem naj uredijo slovensko prodajo (da ne bomo podaljšek distribucije, oz kanta za smeti omenjenih trgov), in potem naj se hitro spravijo še na Siri. Bedno se mi zdi, da zapostavljamo slovenski jezik. Bedno se mi tudi zdi, da se pri nas ne najde nihče, ki bi ta “jezik” prevedel. Saj bi ga Apple ali pa recimo temu kar – uvoznik SiMobil – primerno nagradil, ali ne?

PS – v Slovenijo so Avstrijčki poslali le slabšo – 16GB različico, pa še to v nizki “nakladi”.

]]> http://www.pigac.si/2011/10/29/iphone-4s-izkoreninja-slovenski-jezik/feed/ 4 http://www.pigac.si/2011/10/26/google-translate/ http://www.pigac.si/2011/10/26/google-translate/#comments Wed, 26 Oct 2011 10:41:02 +0000 markopigac http://www.pigac.si/?p=8307 Pretirana razvajenost, ki povzroča tudi izjemno površnost, lahko privede do naslednjega flopa. Googlov prevajalnik je postal vsakdanjik. A je zaenkrat dober le za domačo rabo.

Pekarna Maribor ima po Googlovem prevajalniku v angleškem jeziku povsem drugačno konotacijo.

Me je pa bralec Aleksander obvestil, da celotni prevod zazveni drugače – bolj pravilno, če Maribor zapišeš z veliko začetnico.

POP NON STOP ne premore kanala za prave moške, ker ne spadajo v kategorijo zapravljivih potrošnikov

Kdo bi si mislil, da bo treba gledanje programa POP TV kdarkoli plačati. To je kanal, zaradi katerega so babice, ki so se pozimi grele le s kaloriferji, da bi prihranile do konca meseca, prenehale gledati ORF!

Še včeraj smo bentili čez naročnino RTV-ja, in ga primerjali s popom, že je danes vse drugače. Od danes naprej je na voljo naročniški paket POP NON STOP. Samoklicani neskončni paket zabave. “POP KINO, POP KINO 2, POP FANI, POP BRIO, POP OTO in POP SPOT.” so programi, ki bi naj zadovoljili vse okuse. Bomo videli, če bo temu res tako. Slabih 12 evrov, kot znaša naročnina, bi naj zagotovilo nemoteno delovanje plačniškega paketa komercialne teve, ki napoveduje, da so časi brezplačnosti odklenkali. Kot kaže tudi MTV Adriji in vseh ostalih približkih “videospotnic”.

Že nekaj časa ugotavljam, da je brezplačen internet, in vsebine na njen, krepko plačljiv. Internet plačujem doma, v službi in na mobilniku. Skupaj me mesečno košta več kot 150 evrov. Kje je še televizija, pa vsebine, ki so na spletu na voljo proti plačilu.Samo za primer – branje časopisa te stane več kot bi te stal nakup v kiosku. Pa bi imel tisti papir vsaj v rokah. Se pravi – lastniki služijo nadomestilo za distribucijo in prodajo.

Hja. Dvajset let so nas rajcali, zdaj bi pa radi udarili po nas z vso silo. Naša težava je nastala, ker so operaterji vmes zavarovali z digitalnim dostopom do uporabnikov, kar bistveno otežuje brezplačen dostop. Prevod: v stari dobri analogni eri, si lahko kradel internet, ga uporabljal na več mestih hkrati, ali gledal televizijo zastonj. En kabel za ves blok. Danes je treba plačati vsak prenešen bajt, pa četudi ga nisi prenesel.

Po drugi strani pa bo potrebno plačevati tudi za vsebine, ki smo si jih doslej že prenašali iz piratskih strani. Denimo filmi, ki so z enim klikom dostopni na torrentih, bodo sedaj na voljo v filmskem paketu. Povedano po domače – televizije nam bodo s svojimi “visokimi” naročninami, kasirale gledanje reklam in stare že tisočkrat videne serije in filme. To pomeni, da boš zleknjen pred televizorjem raje zaspal ob kliku na VIDEO ON DEMAND, kot pa da bi ga prenašal iz Partisa. To tudi pomeni, da boš plačal ogled filma, ki si ga sicer videl že neštetokrat (Home Alone na Božič).

Da bi teve hiše raje na male zaslone že direktno prenesle nove – kino vsebine (tisto kar je v kinu bi imel možnost gledati na televiziji), in bi tako zašile vse pirate, ki jih medtem zastonj delijo in podnaslavljajo po svetovnem spletu (ter kvazi uničujejo producentom budžet – kar seveda ni res), so Američani že pred petnajstimi leti (in še več) odkrili kako neumnemu uporabniku prodati že uporabljeno stvar po novi ceni še enkrat.

Razumem, da plačamo naročnino za ogled sinhroniziranih risank, jebiga sinhronizatorji niso zastonj – ne razumem pa, zakaj plačujemo oglede filmov, ki niti niso tako novi. Na HBO-ju sem recimo ob funkcijski tipki VOD (Video on Demand – domača kinoteka) na Siolu spoznal, da me filmi, ki spadajo v pol-preteklo zgodovino niti ne ganejo kaj preveč. Še manj teve serije.

Me pa zanima kaj bo ostalo od brezplačnega POP TV-ja. Ker samo 24ur ga ne bo zmogel držati pokonci. Ne nazadnje je slovenski trg preveč specifičen in majhen, da bi lahko plačljiva komercialna televizija s toliko programi preživela na dolgi rok. Konec koncev imamo na voljo že dovolj žanrskih (podnaslovljenih) kanalov iz ZDA (Animal, Discovery, HBO, Fox, itd), da si novih v tej zmedi niti ne znam predstavljati.

Mislim, da bi slovenska televizija potrebovala kvečjemu eno močno televizijo, ki bi zmogla producirati oddaje lastne režije, kaliti bodoče novinarje – moderatorje, sicer se slovenski komercialni televiziji v prihodnosti slabo piše. Pa tudi novinarjem in moderatorjem. Vsakdo nima jošk za na kozolec in vsaka punca tudi ne spi s producentom, da postane superzvezda za na mali ekran in naslovko trač časopisa.

Ob žanrskem preletu plačljivih kanalov se na prvi pogled opazi, da so lastniki povsem izobčili prave dedce. Kanala, ki bi bil namenjen njim namreč ni v ponudbi. Ne mislim na porniče, temveč na nekaj športnega. Na športni kanal (vem, v Sloveniji jih imamo v tem trenutku več kot preveč – a so vsi slabi), ki bi ga prilepil na sedež. Kvečjemu so to vsebine za ženske, razočarane gospodinje, metroseksualno mladino in pedre. Ja, prav ste prebrali – to je ciljna skupina, ki je pripravljena odpreti denarnico za neumnosti. Pravi dedci svoje zapravijo za šankom.

]]> http://www.pigac.si/2011/09/01/placljiv-popteve/feed/ 7 http://www.pigac.si/2011/08/28/pregret-iphone-4/ http://www.pigac.si/2011/08/28/pregret-iphone-4/#comments Sat, 27 Aug 2011 23:23:38 +0000 markopigac http://www.pigac.si/2011/08/28/pregret-iphone-4/ Oni dan, ko je sonce kurilo kot v osrčju Sahare, sva s kolegom Tadejem sedela nekje v improvizirani senci ene izmed mariborskih beznic ter po babje zobala mimohodno sceno, da ni niti malo čudno, če se je danes izcalo kot iz škafa.

Med obdelovanjem hitroprogašic in njihovega teoretičnega in praktičnega znanja dolgometražnih barkač, nemških turbodizlov in nočne scene, se mi je telefon začel oglašati v neznanem kodu. Scvrt od naturalne pripeke me je na zaslonu opozoril, da ima vročino, pa da lahko zarolam le prvo pomoč – 112. Vse ostalo je bilo do podhladitve nedostopno, kot krščeno hrvaško meso za slovenske hijene sredi Zrć.